Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Priznati, da ne zmoreš več sama, skloniti glavo, dvigniti roke v tihi, dostojanstveni prošnji za pomoč. A 44-letni bolni samohranilki s petimi otroki, ki imajo vsi po vrsti hude težave, ne preostane več drugega.

Življenje je kot veliki hadronski pospeševalnik, v katerem človeka premetava sem in tja, ga dviguje in v naslednjem hipu meče ob tla, preizkuša ter brez milosti drobi, dokler ne razkrije njegovega bistva. A zgodi se, da nedoumljiva sila ne neha in še kar drobi in stiska, preizkuša ubogo dušo, čeprav se je že zdavnaj izkazalo, da je njeno bistvo čista dobrota. Čudno je to, še bolj pa je krivično, kadar se najboljšim ljudem dogajajo najslabše stvari in se ne nehajo dogajati, četudi je pritisk že neznosen. Tedaj se preizkušnja razširi na vse nas – bomo dovolili, da življenje zdrobi v prah samo nedeljivo, sveto bistvo po krivici ponižanega sočloveka ali pa bomo stopili skupaj in izpričali lastno človečnost?

Odnosi

Zgodbe samohranilk: Moški ne zmore, mama mora

»Zgodi se, da mi zmanjkuje volje. Pokonci me drži samo še skrb za otroke,« skrušeno pove 44-letna sogovornica. Da, skoraj vedno se v besedilih, kot je pričujoči, pojavljajo ženske; ženska je ta, ki jo življenje preizkusi najhuje, ona je ta, ki se odpove sanjam in živi za druge, ženska je mati in levinja, njena je moč in njena je tolažba, ona je zavetje. Ženska, s katero se pogovarjam tokrat, je z vsemi možnimi tegobami udarjena samohranilka, ki skrbi za pet otrok. Pet! Kakor da to že samo po sebi ne bi bilo dovolj, nobeden od teh otrok ni bil rojen pod srečno zvezdo, še manj s srebrno žlico v ustih, temveč imajo vsi po vrsti resne zdravstvene in tudi duševne težave. Ima jih tudi njihova mama, vendar si jih kljub temu nalaga na ramena in nosi proti boljši prihodnosti, v katero zatrdno veruje – a sedaj ji korak nevarno kleca.

Včasih jim ne uspe niti priti do šole

Vsi njeni otroci imajo diagnosticiran avtizem določenega spektra in ADHD. Najhuje je z najmlajšima; njun ADHD ni tiste sorte, pri katerem se otrok malo težje uči in sedi pri miru, temveč takšen, ki svet spreminja v nevarno in neobvladljivo goščavo barv, zvokov ter vtisov, v kateri se nemalokrat izgubi. Tak otrok potrebuje nenehno pozornost in nežnost, rutino ter neizmerno potrpljenje, sicer se preprosto zlomi – in prav vsak tak otrok je drugačen od drugega.

»Že čokolino moram skuhati za vsakega drugače; eden bo jedel samo tekočega in čisto mrzlega, drugi tako gostega, da bo žlica stala v njem, tretji spet drugačnega,« razlaga sogovornica. »Zlasti z najmlajšima je hudo; pridejo jutra, ko je katerega treba preobleči tudi po petnajstkrat, preden se je zmožen odpraviti v šolo. Pridejo tudi jutra, ko sploh ne dospemo do šole.«

To so ti pritiski, ki drobijo človeka – a kakor da ne bi bilo dovolj, imajo otroci še dodatne težave. Desetletni sin ima sindrom PICA, posebno motnjo, ki ga žene, da zaužije nenavadne, kaj hitro pa tudi smrtno nevarne reči, zaradi česar mora biti vsak dan pod 24-urnim nadzorom; dovolj je trenutek nepozornosti in deček utegne pojesti kaj strupenega, ostrega, škodljivega … Najstniška hči trpi za anoreksijo, zaradi katere je bila že hospitalizirana, kar je resno stanje, saj ima anoreksija najvišjo stopnjo smrtnosti med vsemi duševnimi motnjami; v dvajsetih letih umre okoli petina prizadetih. Najstarejši sin je pod bremenom travm zapadel v hudo depresijo in ostal brez službe.

Kako pomagati?

Sogovornici lahko pomagate z bančnim nakazilom prek Zveze Anite Ogulin, za katerega poleg zneska po lastni izbiri vnesete naslednje podatke:

Naziv pravne osebe: Zveza Anita Ogulin in ZPM, Proletarska cesta 1, 1000 Ljubljana

IBAN: SI56 3300 0000 1303 865 (račun odprt pri Addiko Bank d.d.)

BIC: HAABSI22

Namen: Pomoč samohranilki iz revije Jana

Koda namena: CHAR

Sklic/referenca: SI00 650-1413

Moč matere, šibkost očeta

Njihova mati jih tolaži, podpira in spodbuja, skrbi zanje in jih varuje pred okrutnim svetom (vsi so že bili tarče vrstniškega nasilja), postavlja jim hrano na mizo, jih oklepa s svojimi rokami, prestreza udarce, ki so jim namenjeni, živi zanje. Pa četudi jo že zapuščajo moči; leta stresa in travm, življenje pod nenehnim pritiskom je vse težje. Poleg ADHD ima sogovornica diagnosticirano vrsto kroničnih bolezni, med njimi astmo, luskavico in fibromialgijo. Tudi srce, venomer preizkušano, ves čas prestrašeno, ni v redu – muči jo aritmija, zaradi katere doživlja hude napade, največkrat ponoči, ko ji srce začne divjati z več kot 200 udarci na minuto. Posebej kruta pa je iracionalna fobija pred vožnjo, zaradi katere ne zmore sesti za volan; otroke tako v šolo spremlja peš, kadar morajo na terapije, pa gredo z javnim prevozom – in terapij je ogromno …

Shutterstock

Očeta v tej zgodbi ni – še en žalostni stereotip tovrstnih zapisov. Že tedaj ga ni bilo, ko je še bil z njimi; tipični prisotno-odsotni oče ni prenesel preizkušenj, pred katere ga je postavila peterica njegovih posebnih, pomoči potrebnih, a vsekakor čudovitih otrok. Dneve je raje preživljal v službi in gostilni. »Boli me kurac!« je zabrusil zaskrbljeni soprogi, ko ga je zbudila sredi noči, ko je bilo treba enega od sinov nemudoma odpeljati na urgenco.

Pijanec sicer nikoli ni dvignil roke nad njo ali nad katerega od otrok, je pa svoj bes sproščal s kričanjem ter lomljenjem in metanjem pohištva; psihološko nasilje s poniževanjem in grožnjami pa je bilo stalnica. Ločitvi se je upiral do zadnjega, slednjič pa je le pobral šila in kopita; danes je njegov prispevek (nekdanji) družini omejen na 300 evrov alimentov, kolikor znaša njegov (minimalni) mesečni dolg, cena njegove »svobode« – svobode, ki je njegova nekdanja žena nikoli ne želi poznati. Bolna, travmatizirana in nezaposljiva vsak trenutek znova izbere svoje otroke.

»Da se postavijo na lastne noge!«

Vse življenje je skrbela za druge. Dolga leta je delala v zdravstvu in to delo ji je bilo v veselje, po rojstvu tretjega otroka pa je bila primorana ostati doma. Danes ob vseh obveznostih še pomaga trem starkam, ki živijo v bližini, ves čas pa kot članica društva za zaščito živali skrbi za zapuščene mačke in pse – to slednje je počela že kot deklica. Resnično, koliko prostora je v prsih takšnega človeka? Da bi kdo poskrbel zanjo, niti ne pomisli. Dovolj ji je, da je njena žrtev obrodila sadove; dovolj ji je čudež. Vsi njeni otroci so kljub izzivom uspešni pri šolanju: dva obiskujeta šolo s prilagojenim programom, najstarejši je končal fakulteto, polnoletna hči pa po končani gimnaziji odhaja na zelo zahteven študij medicinske smeri. Vsi so med seboj povezani, vsi so sočutni, svetli ljudje, predvsem pa so vsi – živi.

Bivajo v nedokončani hiši, ki jim jo je – s stisnjenimi zobmi – prepustil oče. Dokler je sogovornica še prejemala denarno nadomestilo za izgubljeni dohodek, s katerim država pomaga ljudem, ki zaradi skrbi za otroke ne morejo v službo, je nekako šlo skozi mesec; s posebno čarovnijo, ki jo obvladajo le vsega hudega vajeni ljudje, je lahko plačala položnice in nekaj prihranila še za mojstre na hiši. Večji del tega dohodka je bil vezan na hčer, ki se poleg z avtizmom in ADHD spopada z anoreksijo; ko je postala polnoletna, je nadomestilo presahnilo. Z alimenti in dokladami tako šestčlanska družina brez očeta na mesec skupaj napraska vsega 1.100 evrov – prag revščine za štiričlansko gospodinjstvo pa medtem po podatkih SURS znaša 2.060 evrov; za šestčlansko niso šli državni statistiki niti računat. Samohranilka s petimi otroki? Pozabite, kdo je še slišal za kaj takšnega …

A vi ste slišali, drage bralke in bralci. Vsak od nas ima določene težave, vsakogar življenje drobi in nemara na neki točki tudi zdrobi – a težave so različne in ljudje smo različni. Ženska, ki nam je dovolila, da na teh straneh razgalimo njeno zgodbo, je mati in je levinja, njena zgodba pa je težka. Toda najtežje je prositi za pomoč. Pritisk je neznosen – mar to ni krivično? Priznati – revna sem, bolna sem, strah me je, ne zmorem več sama – mar to ni pogumno? Pomagati nesrečni ženski in njenim otrokom – mar to ni človečno? »Ne potrebujem luksuza, potrebujem le osnovno varnost – plačane položnice in možnost, da svojim otrokom omogočim, da se postavijo na lastne noge,« s tresočim se glasom sklene sogovornica. »Moram poskrbeti zanje. Moram!«

revija Jana