revija Jana

Starejša ko sem, bolj ugotavljam, da mi svet, ki me obdaja, preprosto ni več všeč. Navdaja me neka globoka, tiha žalost ob misli, da bo ta planet, ko bom nekega dne dokončno zaprla vrata za sabo, pustil slabši vtis in stanje, kot ga je imel, ko sem nanj z navdušenjem stopila.        

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Niti približno ni vse v denarju

A ko se človek za trenutek ustavi in si drzne pogledati v lastno globino, se mora vprašati: Je svet res postal slabši ali se to samo meni zdi? Morda gre za neizogiben davek let in nakopičenih izkušenj. Ko si mlad, gledaš svet skozi rožnata očala mladostniškega optimizma, nevednosti in naivne vere v boljši jutri. Z leti pa izkušnje – tiste dobre, predvsem pa tiste nepopustljivo boleče – počasi slečejo vse iluzije. Rožnata stekla popokajo in odpadejo. Ostane le še čisto, neprizanesljivo in surovo steklo realnosti. Življenje spoznaš takšno, kot v resnici je: brez filtrov, brez pravljičnih razpletov in brez kakršnih koli garancij.               

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Iz mene je drla rdeča voda

                                 

Ko danes prižgeš televizor ali odpreš novice, v trenutku pljuskne vate val neobvladljive tesnobe. Vojne, ki se nikoli ne končajo, ampak le menjajo svoja zemljepisna imena. Mrtvi nedolžni otroci, katerih usoda na zaslonih postane le še sekundna novica med dvema oglasoma za pralni prašek. Brezčutni gledalci, ki v udobju svojih kavčev drsamo po pametnih telefonih in ob tragedijah le za sekundo vzdihnemo, preden se posvetimo naslednjemu zabavnemu posnetku.

Arogantni, neumni in predvsem odkrito zlobni politiki, ki brez kančka sramu, empatije ali odgovornosti trgujejo z usodami milijonov. Izkoriščanje človeka za človekom na vseh možnih ravneh, tiho usihanje težko izbojevanih delavskih ter človekovih pravic, kratenje svobode govora in postopno, subtilno odvzemanje pravice do lastnega odločanja ...               

A tisto, kar morda boli še bolj kot pokvarjena visoka politika, je tihi, nezadržni propad človeških odnosov v našem vsakdanu. Živimo v času, ko so se medčloveške vezi stanjšale do neprepoznavnosti. Množične ločitve niso več le statistični podatek, temveč postajajo nekakšen nov družbeni standard – dokaz, da smo izgubili potrpljenje, sposobnost odpuščanja in pripravljenost vztrajati. Vse je postalo potrošniško: kadar se kaj pokvari, ne popravljamo več, temveč zavržemo. Odnose, zakone, prijateljstva. Družine razpadajo pod težo sebičnosti in neprestane dirke za lastnim udobjem.                   

Še huje pa je opazovati medgeneracijske razpoke, ki niso več le običajni nesporazumi med starimi in mladimi, temveč so prerasle v nepremostljive prepade. Starejši in mlajši danes ne govorijo več istega jezika. Starši in otroci stojijo vsak na svoji strani tega globokega kanjona: na eni strani vladata zagrenjenost in občutek neupoštevanja, na drugi pa odtujena apatija, zagledanost v zaslone in popolno pomanjkanje spoštovanja do korenin. Izgubil se je tisti most tradicije, modrosti in medsebojnega učenja, ki je tisočletja držal skupnost skupaj. Danes vsaka generacija živi v svojem izoliranem mehurčku, polnem predsodkov do tistih pred njo in za njo.                                                                  

Je bil svet res kdaj boljši? Zgodovina nas uči, da je bila zemlja od vselej kruta, polna vojn, nepravičnosti in teme. Morda razlika ni v svetu samem, temveč v naši neposredni dostopnosti do njegove teme in v izgubi zavetja, ki so nam ga nekoč nudili trdni odnosi. Nekoč smo živeli v blaženi nevednosti lastnega mikro sveta, reševali stiske skupaj za domačo mizo in se naslanjali drug na drugega. Danes nam je vsa bolečina globusa servirana v realnem času naravnost na dlan, medtem ko smo za domačimi zidovi ostali popolnoma sami.               

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Kdaj boš pa ti umrla?

                            

A morda gre za še nekaj globljega, bolj filozofskega. Ko smo mladi, verjamemo, da imamo čas in moč, da popravimo svet ter ljudi v njem. Verjamemo v neustavljiv napredek človeškega duha. Ko pa odrastemo in dozorimo, spoznamo, da se človeška narava v svojem bistvu skozi tisočletja skorajda ni spremenila. Tehnologija je sicer nepredstavljivo napredovala, a človeški napuh, pohlep, zlobnost in odtujenost so ostali popolnoma enaki – le še hitrejša orodja imajo na voljo.

Občutek žalosti, da za sabo zapuščamo slabši svet, je morda le končno spoznanje naše lastne nemoči. Je spoznanje, da nam ni uspelo preprečiti starih napak. A hkrati je prav ta žalost dokaz, da v nas še vedno utripa nekaj globoko človeškega. Človek, ki je žalosten zaradi stanja sveta in uničenih odnosov, namreč še ni postal brezčuten. In dokler zmoremo čutiti pristno bolečino ob pogledu na nepravičnost ter hladnost, rožnata očala morda res niso več potrebna – potrebujemo le še dovolj poguma, da svet gledamo takšen, kot je, in v svojem kotičku kljub vsemu ostanemo topli, čuteči in prisotni.