Osebni arhiv

Saj ne bi bilo to nič takega, če diplomirana knjižničarka ne bi imela doma resnega fanta, varne službe, super šefa. Vse, kot mora biti. A en sam pogled na kapitana ladje v Mehiki je bil tako usoden, da se je, ko se je po počitnicah vrnila v ustaljene tire, odločila, da mora nazaj, da ga še enkrat vidi, sicer ji bo žal vse življenje. In je šla. Na vseživljenjsko pustolovščino s karizmatičnim kapitanom. Z njim je ostala do njegovega zadnjega diha. 52 let. Kapitana ni več, še vedno pa je tu prvi fant. Zdaj jih imata oba čez osemdeset. Nista par, sta pa dobra prijatelja, ki razumeta življenje.

Z Beverly se je o njeni poletni vseživljenjski romanci pogovarjala ameriška novinarka CNN travel, Francesca Street, ki intervjuva nenavadne ljudi in njihove ljubezenske peripetije s potovanj, ki so jim spremenile življenje. O prispevku nam je prišepnila Slovenka Nadja Lazar, ki je še kot nepolnoletna po ameriških zakonih skupaj s svojim tedaj fantom šla čez lužo, da bi se naučila angleško. Zakonca Bob in Beverly sta ju vzela pod svojo streho in po nekaj tednih postala tudi njuni poročni priči ter vseživljenjska opora. Posebej za Janine bralke pa je Beverly podelila tudi nekaj nasvetov, kako ostati več kot 50 let z enim moškim v srečni ljubezenski zgodbi.

*(Povzeto po podkastu Chance Encounters, o neverjetnih povezavah, ki jih sklenemo med potovanji, novinarke CVV travel Francesce Street)

Usodno je bilo obalno mesto Mazaltan na zahodu Mehike

To obalno mesto je že dolga desetletja znana turistična atrakcija. Bilo je tudi v šestdesetih, ko ga je obiskala Beverly Parsons, željna raziskovanja. Ni iskala ljubezenske romance. To vedno rada poudari. A se je zgodilo, zaljubila se je na prvi pogled. Takole opisuje to strelo z jasnega: »Zagledala sem te, in čeprav te nisem poznala, se je v meni nekaj umirilo – kot da se je vesolje za hip spomnilo, da je čas za naju.« In sta si ga vzela. Nikoli ne bo pozabila: bila je tam, ko je on stopil iz taksija. Spogledala sta se, in to je bilo dovolj. »Bila sem kot priklenjena. A moški je šel svojo pot. Potem smo šli s prijatelji na večerjo. Čez čas pride natakar s steklenico vina in reče, da jim jo je nekdo plačal.« Bil je on, Bob iz taksija. Karizmatični kapitan ladje. Malo so se pozabavali, a se je spomnila očetovih besed, da mora biti z Američani in mornarji vedno previdna. In je nasvet upoštevala. Vrnila se je k fantu v Kanado. Obupana, kaj naj zdaj stori.

Še preden je slekel jakno, sem mu rekla: »Doug, spoznala sem nekoga.« Rekel je: »To je noro. Pojdi tja in uredi to.« In je šla in uredila tako, da se je za zmeraj preselila h kapitanu. Ni šlo drugače. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 33, 19. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana