Mediaspeed

»Postala sem točno to, kar mi je bilo vedno namenjeno,« se zadržano nasmehne prva zmagovalka šova Slovenija ima talent Lina Kuduzović, ki ima za seboj dolgo pot, polno temačnih preizkušenj. »Že dolgo nisem dala intervjuja,« pove in se opraviči za morebitno slabšo rabo slovenskega jezika. Odrasla je v Švici, sedaj pa razpira krila na drugem koncu sveta, v Južni Koreji. Da je zbrala pogum za ta korak, je morala zlepiti vse svoje zlomljene koščke. Kdo jo je strl? Ljudje. Pa vendar si še vedno želi peti zanje.

Od tedaj, ko je kot osemletna deklica slavila zmago v prvi sezoni šova Slovenija ima talent, je minilo že 15 let. Dobro se spomnim razigrane punčke, ki je skakala po hodnikih TV-hiše in se veselila, da bo z mikrofonom v roki pokazala, kaj zna in zmore. Lina je bila samozavestna, klepetava in široko nasmejana. Srečna. Spremljala sta jo starša Sebina in Denis, novinarji pa smo se lahko hitro prepričali, da hčerki dajeta zdravo oporo pri uresničevanju njenih sanj.

Žiga Culiberg

Tudi Lina ima na to obdobje zelo lepe spomine. »Kot punčka, ki si je želela peti, sem naenkrat dobila ogromno pozornosti in priložnost nastopati na številnih odrih. To sem si resnično želela iz srca,« pove, a brž zatem zaupa, kako se je njen mehurček sreče razblinil. Ko je nekega dne na računalniku radovedno brskala po družbenih omrežjih, je našla skupino, ki so jo neznanci ustvarili z namenom sovražnega pisanja o njej. To je bil šok, saj dotlej ni imela stika z negativnimi odzivi. »Za profilno sliko so imeli mojo fotografijo z avdicije, čez katero je bila narisana rdeča črta. Šla sem k mami in jo vprašala, zakaj so me prečrtali. Vzela si je čas in mi razložila. Ta trenutek mi je za vedno ostal v spominu. Mislim, da bi morali biti vsi veliko previdnejši pri tem, kaj pišemo in objavljamo na spletu.«

Laži in pritiski staršema zagrenili življenje

Lina ima na obdobje zmage lepe spomine zlasti zaradi mame in očeta, ki sta ji prihranila vse, s čimer sta se srečevala kot starša. »Mediji so nanju močno pritiskali in celo namigovali, da gre za zlorabo otroka, kar seveda ni bilo res. Pritisk je bil tako velik, da sta oba doživljala hud stres. Na srečo se je sčasoma umirilo, a ta izkušnja je pustila grenek priokus. Zdaj, ko sem odrasla, sem staršema neizmerno hvaležna za vse, kar sta mi prihranila. Po drugi strani pa sem razočarana nad ljudmi, ki si izmišljajo zgodbe brez kakršnihkoli dokazov. Moja starša sta bila vedno ob meni in sta mi poskušala omogočiti vse, kar sem želela,« poudari.

Osebni arhiv

Mir ni odplaknil le stresa

Dobro in slabo – vse enkrat mine. Kako je doživljala kontrast med intenzivno medijsko pozornostjo in življenjem, ki je sledilo potem? »Mir. Ko si najprej ves čas v središču pozornosti, potem pa nenadoma nastopi tišina, to pomiri dušo. Res pa je, da mi je bilo težje slediti svojim sanjam, ko sem začela izgubljati medijsko pozornost in nisem imela več toliko poslušalcev. Gre za neprestano dajanje in prejemanje … A zame ni pomembno, koliko sledilcev imam – zame je pomembno, da lahko ustvarjam glasbo in z njo opozarjam ljudi na pomembne dogodke in teme v svetu.«

Umik vase

Med odraščanjem se je Lina močno spremenila. Luč v njej je začela ugašati, sama pa, kot bi se želela skriti pred svetom. Kdo je upihnil njen plamen? »Kot deklica sem bila res zelo živahna in vedno polna energije, kar je za otroka povsem normalno. Ko pa sem stopila v najstniška leta, sem postala bolj sramežljiva in pogosto nisem vedela, kako se odzvati na situacije,« pojasni in nadaljuje, da ji je bilo še posebej težko, ko se je s starši in sestrico preselila v Švico. »Neznan jezik, povsem novo okolje in nov začetek – ne le zame, tudi za družino. Nihče od nas ni govoril nemško, zato je bilo meni težko v šoli, staršema pa pri iskanju službe in urejanju vsakodnevnih stvari.«

Čeprav je bila tujka, v šoli za to ni bilo prav nobenega posluha ali vsaj minimalnih prilagoditev. »Po pouku sem obiskovala dodatne ure nemščine, te so mi vzele precej prostega časa, drugače pa sem imela enak urnik in enako ocenjevanje kot vsi drugi. Težko je bilo slediti, a s svojo trmo in vztrajnostjo sem zmogla. Ponosna sem na malo Lino. Če bi zdaj stala pred mano, bi jo zelo močno objela,« se smeji 22-letnica, ki se zaveda, da so bili vse to predvsem izzivi, ki jih človek s trudom lahko premaga.

Osebni arhiv

Medvrstniško nasilje

Povsem drugače pa je, če ti na pleča drugi polagajo bremena in brezbrižno opazujejo, kdaj boš klonil, klecnil, se zlomil – Lini so namreč življenje močno grenili ljudje iz šolskega okolja. »V šoli nisem imela najboljših sošolcev in učiteljev, zato sem se začela umikati vase. Čustva sem velikokrat zadrževala zase, saj nisem imela pravega prijatelja, ki bi mu lahko zaupala. Sem pa vedno imela svojo družino, na katero sem se lahko zanesla in ki mi je pomenila zavetje.« A v šolo se je vendarle morala vračati. Kaj se je tam dogajalo? »Sošolci me niso pustili pri miru,« pove in zadržano pripomni, da so bili fantje pač fantje, dekleta pa druga drugi niso bila v oporo – ravno nasprotno. »Nikoli nisem našla prave prijateljice in zaradi tega sem začela dvomiti vase.«

Dolgoletna bitka s tesnobo

Zaradi okolja, ljudi in pritiskov se je začela spopadati z anksioznostjo, ta jo je imela v primežu vrsto let. »V življenju sem velikokrat doživela razočaranje nad ljudmi, ki so mi veliko pomenili. V šoli sem vse do 9. razreda doživljala ustrahovanje – najprej s strani učencev, pozneje pa celo nekaterih učiteljev. Bilo je res grozno obdobje. Sprva me je vse to povsem strlo, a sčasoma sem se naučila postaviti zase. Pomislila sem: Pa saj me mama ni nosila devet mesecev, zato da bi zdaj obupala … Pa moj ati je delal dve službi, da sem lahko prišla na svet … Moram biti močnejša. Če že ne zase, pa za svoja starša.«

Se jima je kdaj zaupala? »Sprva jima nisem povedala, ker me je bilo strah, da bosta obžalovala selitev. A ko res nisem več zmogla, sem. Razumela sta me in mi dala veliko dobrih nasvetov, prav tako pa sta ukrepala in se pogovorila tako z učitelji kot z učenci. Vedno sta in še vedno skrbita zame,« poudari pevka, ki danes v vseh grenkih preizkušnjah vidi tudi pozitivne odtenke. Čeprav ima za seboj težko obdobje odraščanja, ugotavlja, da se je po drugi strani naučila preživljati čas sama s seboj, kar jo je še globlje povezalo z naravo, risanjem in glasbo. »Prav to so stvari, ki so mi pomagale, da sem ostala zvesta sebi.«

Osebni arhiv

Po glavi so mi rojile grozne misli

Da je Lina preživljala temačno obdobje, so vedeli tudi njeni sledilci, saj je občasno z njimi delila srce parajoče zapise. Zaveda se namreč, da se z anksioznostjo bori mnogo ljudi, tudi mladih. »Veliko groznih misli mi je takrat rojilo po glavi. Ker jih nisem znala predelati, sem preprosto otrpnila. Moj um ni vedel, kako naj me drugače zaščiti pred nenehno negativnostjo. Bilo je težko obdobje – včasih bolj intenzivno, drugič nekoliko lažje. A nisem obupala. Vedela sem, da vse to doživljam z razlogom in da me v prihodnosti čakajo lepši trenutki. Danes, ko pogledam nazaj, vse razumem. Brez teh izkušenj ne bi bila niti polovica ženske, kakršna sem danes.«

Rojstvo nove Line

Življenje je seveda naš največji učitelj in po vseh lekcijah je Lina bogatejša za mnoga modra spoznanja, ki so jo povsem spremenila. »Naučila sem se, da to življenje ni večno in da morda sama s svojimi dejanji ne bom spremenila sveta, a če se obkrožim s pravimi ljudmi, ki verjamejo v iste vrednote, bom lahko živela bolj smiselno življenje. Postala sem bolj potrpežljiva, pozorna, bolj verna in na splošno umirjena. Želim pustiti pečat na tem svetu ter ga narediti lepšega za svoje otroke in prihodnje generacije. Danes sem točno to, kar mi je bilo vedno namenjeno postati.«

Lino smo spoznali kot otroško pevko in 15 let pozneje je glasba še vedno pomemben del njenega življenja. Le da drugačna. »Čeprav cenim današnjo glasbeno produkcijo, se mi zdi, da mnogim pri ustvarjanju zmanjka pravih umetniških dimenzij. Želim ustvarjati glasbo, ki ima smisel, globoko sporočilo in močno povezavo z naravo ter življenjem. Pričakujete lahko glasbo, ki bo nosila pomen in opozarjala na pomembne stvari.«

revija Jana

Selitev v Južno Korejo

Za uresničitev svojih načrtov je storila velik korak in se preselila na drug konec sveta. »Selitev v Švico mi je prinesla veliko izkušenj, hkrati pa mi je marsikaj vzela.« Ponosno pove, da ji je uspelo postati uslužbenka v banki, a da je v teh letih izgubila stik z glasbo. »V Švici praktično ni glasbene industrije, zato nisem imela možnosti ustvarjati ali nastopati. Po končani šoli sem začutila, da mi nekaj manjka, in odločila sem se, da si vzamem čas zase. Starša sprva nista bila navdušena nad mojo odločitvijo, a po iskrenem pogovoru sta razumela. Doma sem spet začela ustvarjati glasbo, dokler po naključju nisem naletela na korejskega umetnika. Njegova glasba me je takoj pritegnila in začela sem ga spremljati,« razloži. Ponudil ji je pomoč pri navezovanju stikov z ljudmi iz glasbene industrije. »In tako sem zdaj tukaj – ustvarjam glasbo in hkrati študiram korejščino na univerzi v Seulu,« se smeji Lina, ki se je zelo hitro prilagodila drugačnemu okolju in novi kulturi.

»V mojih očeh je korejska kultura podobna bosanski (od koder so moje korenine), zato se mi ni bilo težko prilagoditi. V Koreji se stvari vrtijo okoli spoštovanja – če ostaneš spoštljiv, ne boš imel težav z nikomer. Všeč mi je tempo njihovega življenja in kako 'živijo v prihodnosti'. Stvari tukaj preprosto imajo smisel. Seveda pa nobena država ni perfektna in vem, da se v Južni Koreji prebivalci srečujejo s številnimi težavami,« ostaja realna.

Osebni arhiv

Novo življenje

 Kako dolgo bo ostala, še ne ve, saj je veliko odvisno od priložnosti, ki kakopak ne vznikajo kot gobe po dežju. »Ne mudi se mi, a se zavedam, da moram stvari nekoliko pospešiti, če želim postati pevka. Ne gre za to, da bi mi zmanjkovalo časa, toda za bivanje v tuji državi moraš imeti boljši razlog kot le ustvarjanje glasbe,« je prizemljena Lina, ki ima iz praktičnih razlogov veliko načrtov, ki jih bo prilagodila vratom, ki se ji bodo odprla.  

Pa domači? Najbrž ni bilo preprosto zaupati, da bo vse dobro, in  zavoljo hčerkine sreče pogledati onkraj strahov. »Res je. Starša sta bila na začetku šokirana in zaskrbljena, a zdaj razumeta moje odločitve. Sem namreč prva v družini, ki živi tako daleč stran, zato je bila to za vse velika sprememba. Čeprav sta sprva oklevala, zaupata meni in bogu, zato sta me pustila oditi. Vsak dan me podpirata in mi stojita ob strani pri vseh mojih odločitvah,« je hvaležna Lina, ki je za seboj pustila veliko praznino. »Sestrica me zelo pogreša in pogosto spi v moji sobi. Če mi v Koreji uspe, bodo vsi v družini neizmerno veseli. Sta mi pa starša položila na srce, da se lahko vrnem kadarkoli,« za konec pove pevka z umetniškim imenom Kailina, ki jo poleg poguma prežema zlasti ljubezen do družine. Ob njihovi podpori so njena krila še širše razprta, srce pa bolj polno vere, da bo nekoč z glasbo spreminjala svet.

Objavljeno v reviji Jana, št. 29, 22. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana