Danes je Sean Swarner star 50 let. Osvojil je najvišje vrhove vseh sedmih celin, prismučal tako na Južni kot na Severni pol, preživel ironmana, zdaj pa se pripravlja, da bo odtekel sedem maratonov v sedmih dneh na sedmih celinah. Vse to s samo enim pljučnim krilom.
Pri komaj 13 letih je Sean dobil diagnozo Hodgkinove bolezni, vrste limfoma, ki napada imunski sistem. Po naključju. Raka v četrtem stadiju so odkrili, ko je zdravnika obiskal zaradi zapletov pri poškodbi kolena. Hodgkinova bolezen je zelo redka pri otrocih, še posebej v tako agresivni obliki, kot jo je imel Sean. Zdravniki so mu dali manj kot 50 odstotkov možnosti za preživetje in mu napovedali le še nekaj mesecev življenja. Z dolgotrajnimi in napornimi kemoterapijami je Sean bolezen premagal, a nekoč odličen plavalec in vsestranski športnik je izgubil moč in kondicijo ter se zaradi zdravil močno zredil. Da je zares bolan, se je zavedel šele, ko so mu izpadli lasje. »Seveda veš, da nisi zdrav, a kot otrok ne razumeš, kako hudo je. Nekega dne pa sem se zbudil in moja postelja je bila polna las. Stekel sem v kopalnico in se zastrmel v ogledalo. Z roko sem si šel skozi lase, izpadali so v šopih. Čez nekaj minut sem se plešast sesedel na tla. Takrat me je zadelo. Ali se bom boril ali pa bom umrl!«
Druga diagnoza: Askinov tumor
Pičli dve leti pozneje, pri 16 letih, so mu diagnosticirali Askinov tumor, izjemno redko obliko raka pljuč, ki ima običajno zelo slabe možnosti preživetja. Tokrat so mu zdravniki dali le približno šest odstotkov možnosti za preživetje in 14 dni. Zdravljenje je bilo intenzivno in agresivno – kemoterapija, obsevanje, operacije. Njegovo telo je bilo tako šibko, da so ga morali dati v umetno komo za celo leto, da je zdravljenje sploh prenesel. Iz nje se je zbudil z le še enim pljučnim krilom.
Po dveh popolnoma različnih in nepovezanih rakih ter letih agresivnega zdravljenja je Sean končno lahko rekel – premagal sem raka. Vsaj za zdaj. A bolezen ga je trajno zaznamovala. Ne le v telesu, tudi v duši. »Dolgo dolgo o tem nisem govoril. Kako naj začneš? Na zmenku vprašaš, hej, kaj ti lahko naročim za večerjo, in, aha, raka sem imel dvakrat’? Kakih deset let sem to nosil v sebi nepredelano. In ja, bal sem se,« se spominja. Potem se je odločil, da mora nekaj storiti. »Spet sem stal pred ogledalom. Tokrat metaforičnim. Kdo sem? Kaj hočem? Bom pustil, da me bo rak določal? Ne! Soočiti se moram s to grozno stvarjo, ki se mi je zgodila, in vzeti nazaj nadzor nad lastnim življenjem!«
Tega se je lotil tako, da je spet stopil pred ogledalo. Pred njim je vsak dan 50-krat izgovoril najhujšo besedo, ki jo je poznal. Svojih šest črk, polnih travme (cancer – rak). »Najprej je bilo strašljivo. A vsakič, ko sem jo izrekel, je izgubila nekaj svoje teže, svoje grozote. Na koncu sem se smejal. Od sprostitve, od olajšanja.« V procesu soočanja je našel samega sebe. Želel je svojo izkušnjo uporabiti, da pomaga še drugim skozi črno brezno bolezni. Da jih navdihne in jim pokaže, da se da.
Prvi človek, ki je prebolel raka in stal na Mount Everestu
Pri tem ni bil malenkosten. Za prvi cilj si je zadal kar najvišjo goro sveta. Osvojil bo Mount Everest. Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
