Zgodba o deklici, ki jo je sodišče najprej dodelilo očetu, čeprav je želela živeti pri materi, nato pa so jo prisilno odvedli na psihiatrijo, se je končala skoraj brez pozornosti medijev, čeprav je vse prejšnje leto polnila časopisne stolpce. V drugo je sodišče prisluhnilo izključno željam deklice in jo dodelilo materi. Oče tako s hčerko nima več nobenih stikov, saj si jih ona ne želi, čeprav mu ni mogoče prav ničesar očitati. Ali se je zadeva res razpletla najbolje, bo pokazal čas. Strokovnjaki se bojijo, da bomo za deklico še slišali.
Zakaj deklica tako vztrajno odklanja očeta, čeprav ji ni ničesar storil? To si je mogoče pojasniti ob branju mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stoke, ki večkrat omenja t. i.»Parental Aliental Syndrome« ali sindrom PAS. Gre za novejšo (in uradno še nepriznano) teorijo o vrsti vedenj in pojavov, ki nakazujejo na to, da je eden od staršev otroku odtujil drugega od staršev. Poenostavljeno povedano, gre za starše, ki manipulirajo z otrokom, da bi se maščevali zakoncu. Pri tem ne izbirajo sredstev, zato otrok kmalu začne odklanjati drugega od staršev. Strokovnjaki – predvsem sodni izvedenci – pri delu pogosto naletijo na ta pojav, a sodišča ga niso dolžna upoštevati. Otroci pa lahko posledice čutijo vse življenje.
Dvanajst let ni hotela zanj niti slišati. »Ena glavnih značilnosti odtujitvenega sindroma je, da otrok, ki postane žrtev, ni sovražno nastrojen le do drugega od staršev, temveč tudi do nekdanjih prijateljev in drugih sorodnikov. Pogosto se začne z očitki o zanemarjanju ali zapustitvi otroka, skratka z obtožbami, ki sprožijo veliko očitkov, ki jih je težko ovreči. Vmes lahko minejo leta; čas pa je v korist tistega, ki odtujuje,« pravi Igor Fabjančič, oče odtujene hčerke, ki je teorijo o sindromu PAS (leta 1985 jo je utemeljil ameriški psiholog Richard Gardner) že sredi devetdesetih prinesel na naša tla. Že takrat, tako kot danes, v strokovni javnosti za to teorijo ni bilo veliko posluha, zato pri nas o tem še ni prevedene niti ene knjige. Zgodba Igorja in njegove hčerke je le ena v množici številnih zgodb, ki nazorno prikazujejo, kako odtujevanje »deluje« v praksi. Hči se mu je odrekla, ko ji je bilo pet let. Takrat ji je umrla mama. Odtlej je živela pri stari mami, mamini mami, ki je bila po Igorjevem mnenju najbolj »zaslužna« za to, da hči naslednjih 12 let očeta ni hotela niti slišati, kaj šele videti. Stara mama je Igorja takrat lažno prijavila zaradi spolne zlorabe; da je nedolžen, mu je uspelo dokazati šele po desetih letih pravdanja. Od petega do sedemnajstega leta ga hči ni hotela videti – ne da bi za to navajala kakšen poseben razlog. »Ko je stara mama umrla, je center za socialno delo hčerko dodelil sorodnikom po materini strani, mene kot očeta pa – kot da me ni, čeprav sem si najprej zelo prizadeval za skrbništvo, potem pa vsaj za to, da bi imela stike.« Igor je lahko poskušal kar koli, toda hči ga je ves čas odklanjala. »Pisal sem ji voščilnice za novo leto in za rojstne dneve, pisali so ji tudi moji zdaj že pokojni starši, njeni stari starši. Na pisma bodisi ni odgovarjala ali pa je to počela hladno. V pismih me je vikala. Darila, ki sem ji jih pošiljal ob praznikih, je sicer sprejela, a jih je kritizirala. To me je silno bolelo in zelo sem trpel, ampak narediti nisem mogel prav ničesar.« Da bi se uredili vsaj stiki, je že takrat zahteval mediacijo – a nanjo razen njega ni bilo nikogar. S hčerko sta se zbližala šele, ko ji je bilo 17 let.
Več v Jani št. 30, 28.7.2009
