Brezskrbnim kolesarjem, ki se požvižgajo na prometne predpise, je odklenkalo. Policisti so iz leta v leto strožji, kolesarji pa se nad pogostejšim nadzorom hudujejo. Kolesarska infrastruktura po slovenskih mestih je namreč neprimerna in kazni se jim zato zdijo nepravične. Menijo, da bi morali biti policisti bolj življenjski, saj so kolesarske steze pogosto speljane izjemno nepraktično ali pa jih sploh ni. Ne nazadnje so bili nekateri priča, da so se prav policisti po napisani kazni kolesarjem za napačno smer vožnje odpeljali po kolesarski stezi – v napačno smer!
Bentiti kar čez vse kolesarje bi bilo neprimerno, ko pa se objestneži najdejo tako za volanom avtomobila kakor tudi za krmilom kolesa. Seveda bo vsak branil svojo utrdbo: avtomobilisti svojo, kolesarji in pešci svojo. Po navadi položaj najbolje razumejo tisti, ki se znajdejo v vlogi vseh treh: pešca, kolesarja in voznika osebnega avtomobila. Tukaj je primerna indijanska modrost, ki pravi: prijatelja spoznaš, ko si teden dni hodil v njegovih mokasinih.
Prvo pravilo v prometu pa je še vedno: obzirnost – posebno do šibkejšega – in previdnost. Tudi pešci, ki se vedno bolj hudujejo nad predrznostjo in hitrostjo kolesarjev v mestih, še posebno v peš conah, bi morali pomesti pred svojim pragom. Peš cona pri nas dovoljuje vožnjo kolesarjem, vendar bi ti morali prilagoditi hitrost pešcu, pešcem pa kolesarji očitajo, da pogosto zelo brezglavo tekajo sem in tja oziroma so izjemno nepredvidljivi. Saj veste – na drugi strani ulice zagledate privlačno izložbo in hop, v trenutku spremenite smer. Kolesar za vami ni predvidel vašega nenadnega giba, zato je cviljenje zavor neizbežno, slaba volja pa se v sekundi pojavi pri obeh udeležencih. Tudi zadrževanje in klepetanje na kolesarski stezi, čeprav ta naravnost vpije z rdečo barvo, ni redkost. In spet je tukaj slaba volja. Če bi bili malce bolj strpni na obeh straneh, bi bilo življenje veliko lažje – za začetek.
Ali kolesarji ogrožajo pešce? Dejstvo je, da se je število kolesarjev povečalo, infrastruktura pa se ne izboljšuje tako hitro. »Problem oziroma konflikt med pešci in kolesarji se preveč napihuje in potencira. Mislim, da pešci niso ogroženi in da je to neumnost. Koliko konfliktov pa so kolesarji povzročili v peš conah? Koliko resnično ogrožajo pešce? Če se nekaj posameznikov obregne obnje, še ne pomeni, da je tako splošno mnenje. Nihče pa po drugi strani ne piše o tem, ali se upa peljati s kolesom po Ižanki – od Ljubljane do Iga. Do Iga ne boste prišli živi!« vneto pripomni Janez Bertoncelj, bivši predsednik ljubljanske kolesarske mreže.
Marsikateri od tistih, ki niso kolesarji in so morda v mestu pretežno pešci, pa je zadovoljen nad poostrenim nadzorom policistov nad kolesarji, saj menijo, da so ti postali nedotakljivi in si preveč privoščijo. Bertoncelj odgovarja: »Moja teza je, da kategorija pešec sploh ne obstaja več oziroma jih je izredno malo. Tako imenovani pešci so danes bolj ali manj vozniki avtomobilov, ki se oddaljujejo ali približujejo svojemu parkiranemu avtomobilu – to so današnji pešci! Pešec je relikt, fosil, izumrla vrsta. Pešec je tisti, ki avta sploh nima! No, tistemu, ki se v mesto pripelje z avtobusom, lahko rečemo pešec – pravi pešec je tisti, ki večino svojih dnevnih poti opravi peš.«
Več v Jani, št. 31, 3. 8. 2010
