Mateja Jordovič Potočnik

Vladimir Jurca, upokojeni trgovski potnik, ki bo oktobra star sto let, se lahko pohvali, da je verjetno najstarejši slovenski voznik. »Vozniški izpit sem naredil pri enaindvajsetih, v Kraljevini Jugoslaviji. Ker pa povojna Jugoslavija ni priznavala dokumentov kraljevine, so mi izdali potrdilo, da sem izpit opravil leta 1946.«

Gospod Jurca še danes skoraj vsak dan sede v svoj rdeči clio. »Na leto prevozim dobrih dva tisoč kilometrov. Največkrat se odpeljem do bližnjega nakupovalnega središča in na obiske k sorodnikom in prijateljem. « Pogosto se odpelje tudi v Tržič, tam je podjetje, kjer ureja vse za računalnik. Lani se je dvakrat odpeljal v toplice, enkrat v Šmarješke, drugič v Moravske. Vožnja z avtomobilom ga ohranja vitalnega. »Vsako leto imam pregled pri zdravniku. Zadnji dve leti ne smem več voziti ponoči.« V skoraj osemdesetih letih, odkar je prvič sedel za volan, je imel le dve prometni nesreči, obe v Ilirski Bistrici, obe, ko je bil še službeno aktiven. Če ga ne bi spremljala sreča, bi bili nesreči lahko zanj usodni. »Prvič se je vame od zadaj zaletel avto – tako močno, da mi je odtrgalo vozniški sedež in me vrglo na zadnjo klop.« Medtem ko je ležal zadaj, se je njegov avto odpeljal na polje, in to natančno med dvema drevesoma. »Drugič sem prehiteval spačka, ko se je voznik nenadoma odločil, da zavije na levo. Zrinil me je s ceste, tako da se je moj avto začel kotaliti po pobočju.« Ko je do njega pritekel prestrašen voznik, je Jurca najprej izključil radio, potem pa odprl okno in ga prosil, naj mu pomaga zlesti iz avtomobila. Sreča, pravi, ga spremlja že od otroštva. »Ko sem bil otrok, sva z bratom opazovala čevljarske vajence, ki so na dvorišče delavnice prinesli granato. Povedali so nama, da jo bodo odprli in iz nje pobrali smodnik. Medtem ko sva opazovala, kako razbijajo po granati, naju je za kosilo prišla iskat mama.« Ko je družina sedla za mizo, je počilo …

Letos boste dopolnili sto let. Kaj je poleg sreče še potrebno, da človek dočaka takšno starost?

Ne vem, mogoče moraš imeti tudi dobre gene? Čeprav sva v naši družini, bilo nas je pet otrok, živa samo še jaz in sedem let mlajša sestra. Ena sestra, dvojčica te sestre, ki je zdaj stara 93 let, je umrla, ko je bila stara štiri leta. Med igro je po nesreči pojedla jekleno kroglico, ki ji je razžrla črevesje. Druga sestra je za rakom umrla, ko je bila stara približno 50 let, enako starejši brat. Tudi mama in oče sta umrla zelo mlada, oče za pljučnico, mama za rakom na maternici.

Ste bili kdaj resno bolni?

Ne spomnim se, da bi bil kdaj bolan, tudi starostnih zdravstvenih težav, kot sta povišan tlak in sladkor, nikoli nisem imel. Zadnja leta le težje hodim. So mi pa pred kratkim odkrili raka na mehurju. Hoteli so me operirati, pa mi je znanec urolog svetoval, naj se ne operiram, ker je narkoza v mojih letih zelo tvegana. Odpovedal sem operacijo in čakam, kaj bo. Eno operacijo v življenju sem pa imel, pa še ta ni bila zaradi bolezni! Ko sem bil v zaporu, so me hoteli Nemci poslati v taborišče v Dachauu. Zdravnik, ki je bil na naši strani, mi je svetoval, naj si dam operirati slepič. Tako mi je zdrav slepič rešil življenje.

Kdo pa skrbi za vas?

Občasno pride hči, sicer pa že 21 let, odkar mi je umrla žena, živim sam. Vsake toliko časa pokličem neko gospo, da mi pride počistit stanovanje.

Si tudi kuhate sami?

Seveda. Za zajtrk si pripravim kapučino in piškote, enako si naredim tudi za večerjo. Za kosilo pojem kakšno juho iz kocke. Pred časom sem videl reklamo za mešalnik za zdrave napitke in si ga kupil, zdaj si v njem zmiksam sadje. Pogosto pa jem zunaj. Imam veliko sorodnikov in prijateljev, ki me vabijo na kosila. Ravno danes sem povabljen na kosilo k znanki, ki sem jo naučil uporabljati računalnik. Jutri gremo pa za njen rojstni dan na kosilo v restavracijo pod Šmarno goro.

Več v reviji Zarja št. 5. 31. 1. 2017