Že več kot leto dni ga opažam, kako s pipo v ustih kraljuje pred svojo butično trgovinico v Poštni ulici 3 sredi Kranja. Včasih stoji, včasih pa sedi na stolu, nad njim piše Kralj nudeljcev – pojava, ki popestri vsakdan mimoidočih. Predvsem pa je to človek, ki ni nehal sanjati, potem ko se je znašel na dnu. Pravzaprav je šele tedaj oživel. Ko je ostal brez redne službe v kranjskem Merkurju, je najprej, kot je bilo včasih v navadi, začel pisati prošnje za novo delovno mesto. 312 ji je oddal. Potem je odnehal in ustvaril si je svoje delovno mesto: rezance dela. Od tega lahko lepo živi.

Danes sploh ni več pomembno, kdo, kdaj in zakaj je ostal brez službe v Merkurju. Dejstvo je, da se v vsaki stvari, ki se na začetku zdi brezizhodna, težka in boleča, čez nekaj časa najde kaj dobrega. Tako nekako pripoveduje Igor, ki je pri petdesetih, ko je že odšteval, koliko let mu manjka do pokojnine, ostal brez redne službe. To sploh ni bila šala, posebno ker je pred njim že nekaj let zaman iskala službo njegova žena Megi. Igor je bil vodja računalniške operative. In potem ko je po več kot 300 prošnjah ostajal neuslišan, se je nekega dne vprašal, kaj si v resnici želi delati. Tedaj se je spomnil maminih rezancev. »Moja mama je vedno delala hude nudeljce. Hranila jih je v papirnatih škatlah za čevlje.« Spomin na okus maminih rezancev ga je vodil nazaj na podstreho mamine hiše v Seničnem, kjer je po njenih receptih začel vaditi novo veščino: pripravo testa za rezance.

Mamin gorenjski recept je obogatil z vojvodinskim. Po očetovi strani je Igor iz Vojvodine. Tam, pravi, imajo odlično moko. Začel je odkrivati ne samo svoje korenine, temveč predvsem recepte svojih sorodnikov, povezane z rezanci. Hitro je ugotovil, kako pomembni so res dobra jajca in moka. On ne išče poceni sestavin, ampak kakovostne. »Če nekaj takega delaš, moraš biti najboljši ali pa nič.« Enkrat na teden mu najboljša jajca pripeljeta Tjaša in Nika Metelko iz okolice Sevnice. Prav tedaj, ko ga mi obiščemo, pridrvita s svojim belim kombijem. Povesta, da kure pitajo z domačo koruzo, ki jo sami sušijo in meljejo, pa tudi otrobi da so domači. »To so jajca, ki zadišijo, ko jih spečeš, in imajo tisto pravo oranžno barvo.« Ko ga vprašamo o moki, kje jo kupi, pa ostane skrivnosten. »Pogoj je, da jo kmetje sami meljejo. Uporabljam pa kamutovo, pirino, ajdovo in tri vrste pšenične moke.« Recepti se množijo. Obstaja že 17 vrst rezancev, zadnji so s sicilskimi paradižniki. Italija je še en navdih, pri katerem se je napajal Igor.

Z motorjem po Italiji. Kaj je lahko lepšega, kot da se srčni motorist odpravi s trebuhom za kruhom v neznano? Odnese ga v smeri Italije. Ve, kaj išče, a si ne dela vnaprejšnjih načrtov, kje bo tisto našel. Vodi ga želja. Z motorjem se vozi po italijanskih mestecih in išče butične trgovinice, v katerih mojstri sami ustvarjajo recepte za testenine. Nekateri kuharji ostajajo skrivnostni in ga ne spustijo blizu, vendar je veliko takih, ki mu z veseljem zaupajo recepte. Igor na dan naredi več sto, tudi tisoč kilometrov v iskanju novih receptur, ki jih bo potem združeval z gorenjsko-vojvodinskimi. Povsod se strinjajo, da so sestavine ključne.

Najboljšim jajcem in moki torej Igor posveti največ pozornosti. Še vedno eksperimentira na podstrešju v Seničnem in svoje izdelke prodaja na tržnicah, dokler se nekega dne ne ojunači in se prijavi na neki občinski razpis. Med številnimi prosilci je prav on s svojo izvirno zamislijo o ročni izdelavi rezancev po starih receptih izbran za najemnika svetlega lokala.

Več v reviji Zarja št. 9. 28. 02. 2017