Splet

Nemci imajo Pegido, Avstrijci Generacijo identitete, s katero odkrito simpatizira tudi Janez Janša, Francozi Le Penovo in njeno nacionalno fronto, Italijanom koalicija ksenofobnih in nacionalističnih desnosredinskih strank celo vlada, Orban, Kaczynski … Še pred desetletjem se je zdel tak vzpon skrajnežev nepredstavljiv.

Po novem imamo tako skrajno stranko tudi v Sloveniji. Njen predsednik Brščič zanika holokavst, podpredsednica Šikovec Ušajeva pa javno piše, da so begunci pedofili in posiljevalci in da bi bilo treba za vsakega v terorističnih napadih ubitega Evropejca izgnati deset tisoč »musličev«. Če bi me vprašali pred leti, bi rekla, da je takšna stranka lahko le v ilegali. A danes vem, da bodo morda taki stranki, zaradi svobode, človekovih pravic in demokracije, že jutri začeli pritekati denarci tudi iz državnega proračuna. Tako je to pri nas. Odvetnico Šikovec Ušajevo je odvetniška zbornica zaradi sovražnega govora le milo opomnila. Še več. Ženski so odprta vrata vseh televizij. Tudi nacionalne. Boste videli, v vseh soočenjih pred evropskimi volitvami bo. In ponavljala bo vse, kar je že zapisala. Nihče ji ne bo jemal besede. Ker je pač kandidatka.

Vemo, kako se je začelo v 30. prejšnjega stoletja. In vemo, kako se je končalo. Toleriranje najbolj sprevrženih politik in teorij, zaslepljenost enih in molk drugih je z življenjem plačalo približno sto milijonov ljudi. Čeprav ni zmagal, je Hitler po volitvah leta 1933 prevzel absolutno oblast. Spremenil je ustavo, politične nasprotnike poslal v taborišča, rajo, ki ga je izvolila, pa je kasneje porabil za »kanonfuter«. Menda so tudi najbolj zavedeni Nemci že po porazu pred Stalingradom dojeli, a prepozno. Šest milijonov jih vojne ni preživelo.

Ja, res je, danes mnogi od zgoraj omenjenih, tudi brščiči, ušajeve in še kdo, delujejo kot karikature. A tudi Hitlerja dolgo ni nihče jemal resno. Nori malar pač. Se lahko ponovi? Lahko. Se je že. V svetovni politiki je precej takih, ki bi jih prej kot na čelu vlad pričakovali v specializiranih ustanovah. Trump, Salvini, Orban, Le Pen ... Ljudje jih prepozno spregledajo. Razočarani so, ne zase ne za otroke ne vidijo prihodnosti. Potrebujejo nekoga, ki jim govori, da sami niso krivi, da so krivi drugi. Demokracija je za prodajalce megle najboljši sistem. Ljudi ni težko prepričati, da je novi mesija že na poti. In da četudi s prstom ne bodo mignili, se bosta cedila med in mleko.  

In razočaranih je veliko. Desnica je na pohodu. Salvini, ki je veliko večji šef in ima za sabo veliko večjo državo, si je zamislil kar panevropsko združenje sorodnih skrajno desnih strank. Večine povabljenih ni bilo. A vsak začetek je težak, si verjetno misli tale naš sosed. Vajo bo ponovil že čez nekaj mesecev. Takrat jih bo gotovo že več.

Tudi najbolj zblojeni posamezniki in stranke se na politična prizorišča prebijajo po povsem legitimnih, demokratičnih poteh. Na volitvah. Mnogi smo – mirno to napišem v prvi osebi množine – že kar nekajkrat ostali z odprtimi usti, ko so tudi v naš parlament ali pa na županski stol prišli stranke in posamezniki, ki po nobenem kriteriju tja ne sodijo.

Več v reviji Zarja št. 16, 16. 4. 2019.