V njeni ordinaciji so kartoteke bolnikov razvrščene po imenih in priimkih, ne po številkah, bolniki so ljudje, ki jo potrebujejo. Veliko časa jim namenja že triintrideset let. Pri dopolnjenih šestdesetih letih in z obilico izkušenj si upa jasno in glasno spregovoriti o pritiskih farmacevtske industrije, prehranskih dopolnilih v obliki vitaminov in mineralov, ki jih ob normalni hrani ne potrebujemo, pa tudi o napakah, ki ji pomenijo učenje. Odgovorna zdravnica je dobitnica laskavega naziva moja zdravnica 2012: priznanja svojih bolnikov iz Zdravstvenega doma Ljubljana  Šiška (glasovalci so se z 22.000 glasovi zahvalili za predanost, iskrenost in toplino več kot 3700 slovenskim zdravnikom) je zelo vesela. »Zato, ker to ni nagrada, ki bi mi jo poklonila neka komisija, izbrali so me pacienti!«

Izjemno odgovorno je biti družinska zdravnica: napake največkrat res niso usodne, lahko pa peljejo po napačni poti zdravljenja.
Pri nas je tako, da si sam, nimaš celotne skupine kolegov, s katerim bi se lahko posvetoval, tudi pod vsako odločitev, ki jo sprejmeš, se podpišeš sam: ni predstojnika klinike, vodja oddelka, sobnega zdravnika. Res je, da morajo specialisti, ki dobijo pacienta, nekaj ukreniti, mi pa imamo čas in pacienta lahko večkrat naročiš ter vidiš, kaj se razvije, včasih tudi nič, samo prehlad (nasmeh).

Zagotovo delate napake. Kako jih sprejemate, vas bremenijo?

Napake so absolutne spremljevalke dela: na svetu ni človeka, ki jih ne bi delal, saj nismo roboti. Napaka je priložnost: ko se jo ugotovi, velikokrat niti ne veš, da si ga polomil, je to priložnost, da kaj popraviš. Napake je treba obravnavati, a ne tako, da obglavimo tistega, ki jo je storil, ampak da ugotovimo, kaj je privedlo do nje, in to spremenimo. Nekatere so seveda usodnejše in nepredvidljive, recimo zaradi alergičnih reakcij na zdravilo.

Vaše torej niso usodne?

Ne, hvalabogu. Največkrat gre za premajhen ali prevelik odmerek zdravil ali morda napačno napotitev. Grozno sem se bala, ko sem začela delati in nisem znala predpisovati zdravil, ker takrat nismo študirali družinske medicine: vrženi smo bili v vodo in smo plavali. Kolega, ki je zdaj profesor, mi je takrat rekel, naj se ne bojim, saj je človek kar trpežna žival (nasmeh).

Romantično si predstavljam, da vaše delo ni samo služba.

Ne, ni samo služba (resno), ne morem kar zapreti predala, iti domov in na vse pozabiti: veliko razmišljam o tem, ali sem ravnala prav, treba je še kaj prebrati, slediti novostim. Sem pa tudi predavateljica na medicinski fakulteti, tam je veliko dela, ker nas je malo. Nasploh tistih, ki se jim ljubi delati, ni veliko, tistih, ki veliko govorijo, je več.

Več v Jani št. 16, 17.4.2012