Katastrofa naftne ploščadi korporacije BP v Mehiškem zalivu ni zgolj ena izmed novic o čedalje številnejših katastrofah, ki jih na planetu povzroča pohod roparske ekonomije. Je mnogo več in prinaša pomembna spoznanja. Luknja na morskem dnu, ki je ne znajo zamašiti niti z desetimi milijardami dolarjev, nam sporoča precej bolj mučna dejstva. Zelo malo vemo o čudovitih, zapletenih in medsebojno prepletenih naravnih silah, v katere se tako po otročje sebično vmešavamo. Tako malo vedo tudi vsi profesionalni izboljševalci sveta in še manj samooklicani zemeljski bogovi, ki si predstavljajo, da (skoraj) vse vedo. Nobenemu od njih se niti ne sanja, kaj vse se lahko zgodi. Delajo se, da vedo, v resnici pa ne vedo ničesar, čeprav nam venomer zagotavljajo, da je vse pod nadzorom in da ni razloga za paniko.

Današnja družba se še vedno izgublja v nevarnih iluzijah vsemogočne tehnike, ki naj bi obvladovala naravo in jo preoblikovala po človeški meri. No, tudi tokrat, pri luknji v oceanskem dnu, je narava dokazala, da je bolj nepredvidljiva, kot zmore to napovedati večina računalniških modelov, in toliko neobvladljiva, da čedalje pogosteje ne pomaga nobena naša tehnika niti kupi denarja. Dejstvo je, da so vse nadzorne ustanove popolnoma odpovedale in da so tudi vso zakonodajo politiki poprej priredili, da je bila do korporacij prijazna, tako da je hkrati z nafto čim prej pritekel tudi dobiček. Lahko zapišem, da je ekološka katastrofa v Mehiškem zalivu nastala iz popolnoma istih razlogov kot globalna finančna katastrofa ali katera koli druga polomija. Vse katastrofe imajo isti koren, isti skupni imenovalec, narava vrača udarec človeškemu pohlepu. Narava je boljši računovodja kot vsi ekonomisti tega sveta. Ko izstavi entropijski račun človeštvu, bo ta poravnam do centa natančno, z vsemi zamudnimi obrestmi eksternih stroškov vred.

Nespodobno zastraševanje javnosti

Medtem ko ameriška administracija poskuša pomiriti ogroženo prebivalstvo in korporacija BP poskuša zamašiti luknjo 1500 metrov pod gladino morja, kamor ne sežejo niti ameriške podmornice, pa nafta neovirano izteka v količinah, ki se gibljejo okrog 100.000 sodčkov na dan. Ker en sodček meri približno 147 litrov, pomeni, da v morje vsak dan izteče okrog 15.000 m3 nafte. Deset dni iztekanja bi napolnilo en tanker nafte. Območje katastrofe je seveda zaprto za javnost in pod strogim nadzorom. Ne spodobi se, da bi javnost zastraševali z obsežnostjo katastrofe, saj so že pogledi na uničena morska obrežja dovolj grozljivi. Le redkim je uspelo videti nekaj dokaznega materiala »v živo«. Recimo zračne posnetke izlite nafte na površini morja, ki jih komentirajo z epskimi besedami »Poglejte, kako krvavi Zemlja!«, ali pa posnetke podvodnih kamer, ob katerih pravijo, da je vse skupaj videti kot izbruh orjaškega gejzirja, še več, kot podmorski izbruh vulkana. Dr. Vladimir Kutcherov, profesor švedskega Kraljevega inštituta za tehnologijo in Ruske državne univerze za nafto in plin je zaradi silovitosti uhajanja nafte prepričan, da je vrtina zadela na t. i. naftni migracijski kanal, orjaško naravno skladišče nafte, in da nafta lahko izteka več let, še veliko let. Opozarja, da lahko izlita nafta doseže območje obrata Zalivskega toka, ki je v bližini. Tu je obenem tudi jedro sistema za pogon tega največjega planetarnega grelca, ki deluje kot orjaška jermenica na sončni pogon. Že majhne začetne motnje v delovanju Zalivskega toka bi lahko imele nepredstavljive končne posledice na globalno klimo. Hujše kot vse razglašene grožnje s CO2 in pregrevanjem planeta. Topli Zalivski tok je namreč tisti naravni pojav, ki preprečuje, da bi Anglijo, Islandijo in Skandinavijo okoval v večni led. Da bi torej sever Evrope vstopil v novo ledeno dobo! Če bi se to zgodilo, je ne bi poceni odnesli niti mi, ki živimo v Sloveniji. Potem bi resnično potrebovali CO2 in metan, da bi ogreli pomrzli planet.
Planetarno dogajanje je bolj povezano, kakor si lahko predstavljamo. Prav zato nimamo nobenega razloga, da ob poročilih iz Mehiškega zaliva le medlo zamahnemo z roko, češ: »Še ena zgodba za naslovnice!«   

Ni več poti
Srečujemo se z velikimi spremembami sveta, ki smo ga poustvarili v mladostni dobi razvoja svoje vrste. Vemo, da je mladič vsakega živega bitja nenasiten v žretju, saj mora za svoje preživetje čim hitreje fizično zrasti. Pozneje, ko odraste, se njegove potrebe po hrani omejijo, saj je dosegel meje rasti, ki mu jih je predpisal njegov genski spomin evolucije. Človeštvo je v svojem brezmejnem apetitu evolucijskega mladiča dodobra oglodalo temelje svojega obstoja. Temelji, na katerih stoji naša sedanja civilizacija, so pod našo težo preobremenjeni in že nevarno pokajo. Opozarjajo nas, da smo zdaj odrasli in da smo segli do samega roba gnezda, ki nam ga je spletla narava. V tej smeri ni več poti, ampak vrtoglava globina nepredvidljivosti in nenapovedljivosti, fraktalni rob, ki vodi v brezno kaotičnih dogajanj.
Vstopamo v zrelo obdobje svojega razvoja in skrajni čas je, da se tega tudi duhovno zavemo. Samozavedanje človeštva v duhovni zrelosti pa pomeni, da moramo čim prej pospraviti nevarne igrače, s katerimi zdaj strašimo po planetu, in odvreči cucelj iluzij, ki nas teši, ko se utrujeni zvrnemo v posteljo svojega umetnega okolja. Kajti nadaljevati igre brez meja večnega evolucijskega otroka bi bilo prenevarno.

Kdaj bo revolucija?

Tej družbi so šteti dnevi in čedalje več ljudi zahteva, da se ta nevarni eksperiment človeštva čim prej konča – tako kot so se doslej končali vsi družbeni eksperimenti v človeški zgodovini. Če je kreditiranje porabe postalo način življenja sodobnega potrošnika, nam narava ne odobrava novih posojil, zaradi katerih bi lagodno in brezbrižno živeli tudi v prihodnje. Znesek neplačanih računov naravi je grozljivo visok in grozi, da potisne civilizacijo v bankrot, skratka, v propad. Ali je res potrebna globalna naravna katastrofa, da bo razblinila tisto deformacijo zavesti, ki jo zdaj kljub vsemu doživljamo kot virtualno resničnost, v kateri ždimo? In zaradi oklevanja ne naredimo bistvenega koraka ter capljamo na mestu, v »zaciklani« zavesti, v začaranem krogu. Toda revolucija se vedno zgodi, ko so možnosti parcialnih prilagoditev izčrpane. To ne bo še ena od revolucij za prevlado nad materialnim svetom, ki je do zdaj potekala po vsakdanjih recepturah samozvancev in ideologov. To bo (r)evolucionaren preobrat v naši percepciji sveta, prevrat, ki mora potekati na prevrednotenju človeške kulture, etike in morale. Ta prekucija človeškega duha ne bo zapisana v zgodovinskih učbenikih prihodnosti z natančnim dnem začetka in tam tudi ne bo zapisano ime velikega revolucionarja. Kolo evolucije človeštva se namreč pospešeno vrti in vsaka katastrofa mu da nov pospešek. Če nam ne bo uspelo, bodo prihodnje generacije lahko le životarile svojo sedanjost in krpale svojo prihodnost iz ostankov razdejanja in ruševin našega sveta. Toda če tega evolucijskega poslanstva ne bomo niti poskušali izpolniti, potem tudi prihodnosti ne bo več. Takrat bo resničen, že tolikokrat napovedan konec zgodovine, saj ne bo več človeka, ki bi jo pisal.
Luknja v dnu Mehiškega zaliva je luknja v zavesti modernega človeka.

 

 

Piše: Anton Komat                                              Jana št. 28, 13.7.2010