Romi je pravijo Dušika. Nikoli ji ne rečejo »gadži«, kar bi pomenilo »civilistka« ali Neromkinja. V njenih žilah se ne pretaka romska kri, jo pa imata njena otroka, in Duška je na to ponosna. Vse svoje življenje je preživela blizu Romov. Njena najboljša prijateljica Milena je Romkinja. Milenina družina je bila Duškina druga družina, tako da se je že v otroštvu naučila romskega jezika. Vedno se je zavzemala za Rome, vedno jim je poskušala olajšati in polepšati življenje – kot prevajalka na sodišču, kot aktivistka v Društvu Julija, zaupnica romskih žensk in kot pomočnica vzgojiteljice v romskem vrtcu v naselju Brezje. Od zdaj pa bo novomeške Rome zastopala tudi kot svétnica v občinskem svetu.

To dopoldne je bilo v romskem vrtcu Pikapolonica v naselju Brezje vse v znamenju zmage Duške Balažek, nove romske svetnice. Ženske iz naselja so ji vse po vrsti iskreno čestitale. »Dušika, Dušika,« je bilo slišati iz številnih otroških ust. Vzklikali so tako najmlajši, ki so takrat odhajali iz vrtca, kot starejši, ki so prav takrat v iste prostore prihajali na ustvarjalne urice.

Šestinštiridesetletna Duška Balažek je videti kot Romkinja. Ima temne oči, obrobljene s črnim svinčnikom, lase ima črno pobarvane, kadi, v smehu pa se pohvali, da se ji vidi, da rada jé. Smeje se previdneje, saj tudi njej – tako ko večini Romkinj – manjka (vsaj) en zob. Ko govori v romščini, jo vso prevzame romski temperament. Njen glas se daleč sliši in nasploh deluje zelo odločno. Ko govori slovensko, ni tako glasna, je pa prav tako odločna. Govori lepo in razločno, kot bi bila profesorica slovenščine. Pohvali se, da jo imajo za dobro govornico, in doda, da se je tega naučila od očeta.

Več v Jani št. 40, 6.10.2009

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Duška Balažek že osemnajst let dela v vrtcu sredi romskega naselja.