Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Otroci v zgodnjih letih so praviloma prave male 'bombice' energije, ki se jim baterije nikoli ne izpraznijo. Neprestano tekajo, skačejo in plezajo, s čimer ni prav nič narobe. Gibanje je namreč ena od najbolj osnovnih in naravnih potreb vsakega živega bitja in današnji malčki niso nič bolj živahni, kot smo bili mi v njihovih letih.

Ob primernem času lahko starši to otroško energijo usmerite v določeno aktivnost oziroma športno udejstvovanje. Poleg staršev imajo pri tem izjemno pomembno vlogo učitelji, mentorji in trenerji, k promociji gibanja med mladimi pa močno vplivajo tudi organizirane prireditve, kot so Športne igre mladih, ki že tri desetletja združujejo otroke in mladino celotne regije v aktivnem druženju, zabavi in fair playu.

Gibanje naj bo dostopno vsem otrokom in mladostnikom

V Sloveniji Športne igre mladih letos potekajo tretjič in glede na izjemen odziv šol ter otrok je to šele začetek izjemno navdihujoče zgodbe, ki otroke spodbuja h gibanju ter uči iskanja ravnotežja med aktivnim preživljanjem časa in digitalnimi tehnologijami.

Ena poglavitnih posebnosti Športnih iger mladih je zagotovo njihova dostopnost, saj so vsa tekmovanja in aktivnosti za otroke popolnoma brezplačni. Ključno vlogo pri tem imajo mnogi podporniki projekta: od znanih obrazov iz sveta športa pa do podjetij in družb, ki pomembno prispevajo k razvoju družbe.

Arhiv naročnika

Povezovanje – v živo in prek digitalnih tehnologij

Med njimi velja denimo izpostaviti Telemach, enega največjih telekomunikacijskih operaterjev v Sloveniji in vodilni ponudnik plačljivih TV vsebin ter širokopasovnega interneta, ki v vlogi telekomunikacijskega operaterja vsak dan povezuje ljudi – s tehnologijo, internetom in mobilnimi storitvami. Na ta način ustvarja digitalne izkušnje, ki ljudem omogočajo, da ostajajo vedno v igri, torej povezani s tem, kar jim največ pomeni.

Hkrati želi Telemach spodbujati tudi povezovanje v živo, saj kot tehnološko podjetje razume digitalni svet otrok. Kot partner projekta Športne igre mladih spodbuja aktivno preživljanje prostega časa, ki je ključno pri vzpostavljanju ravnovesja med gibanjem ter uporabo pametnih telefonov. Podpira tudi Telemachove športne dneve mladih, ki potekajo po različnih slovenskih mestih od 19. marca do sredine junija, ter tako mladim omogoča dodatne priložnosti za športne izkušnje.

Ob tem na izbranih lokacijah organizira Telemachove interaktivne delavnice varne rabe interneta, na katerih strokovnjaki skozi praktične aktivnosti otrokom in mladim predstavijo varno uporabo interneta ter odgovorno rabo digitalnih tehnologij.

Arhiv naročnika

Kaj, kdaj in koliko naj trenirajo otroci?

A ljubezen do gibanja se začne doma. Pomembno je, da starši z lastnim zgledom ter ustvarjanjem spodbudnega okolja pomagamo pri oblikovanju zdravih navad otrok ter jim pomagamo najti aktivnost, ki jim bo v veselje. Toda zavedati se je treba, da brez odrekanj in tveganj ne bo šlo.

Da se starši srečujejo s številnimi izzivi, ko gre za gibalni razvoj otrok in njihovo udejstvovanje v različnih športnih aktivnostih, pričajo tudi številna vprašanja, ki smo jih dobili v uredništvo po objavi nedavnega prispevka na temo pomena gibanja v zgodnjih letih življenja.

Ker gre za resnično aktualno in izjemno pomembno tematiko smo izbrali pet vprašanj in prosili direktorja Plazma športnih iger mladih v Sloveniji, hkrati pa tudi profesorja športne vzgoje z bogatimi izkušnjami Borisa Mikuža, da poda svoje strokovno mnenje in pomaga razrešiti najpogostejše tegobe, s katerimi se srečujejo starši pri spodbujanju aktivnega življenjskega sloga pri otrocih.

Zavod Športne igre mladih

Ali je bolje, da otrok trenira en šport ali naj v otroštvu preizkusi več različnih aktivnosti?

»Optimalno je, da se imajo otroci v zgodnjem otroštvu priložnost preizkusiti v več različnih športih in gibalnih aktivnostih, brez prezgodnje specializacije,« je prepričan Mikuž. »Raziskave na področju športnega razvoja namreč kažejo, da raznolika športna izkušnja pogosto prinaša kopico prednosti:

• Širši razvoj gibalnih sposobnosti (koordinacija, ravnotežje, hitrost, moč, gibljivost).
• Boljši dolgoročni športni razvoj, saj se spretnosti iz enega športa pogosto prenašajo v drugega.
• Obvladovanje več športov daje tudi kasneje v življenju številne prednosti
• Otrok ima tako pred seboj širšo motivacijo, če so športne vsebine pestre
• Ni nepomembno, da otrok ni preobremenjen in zaradi enostranskega treninga prej podvržen nepotrebnim poškodbam
• Talent se laže pokaže, če se preizkusi v več različnih aktivnostih.

V nekaterih športih je zgodnja specializacija zaradi same narave športa sicer nujna (npr. pri gimnastiki ali umetnostnem drsanju, plavanju). Vrhunski dosežki v teh panogah zahtevajo zelo zgodnji začetek. A odsotnost široke palete motoričnega znanja vse bolj prihaja do izraza tudi pri teh športih, ki otroka 'izraziteje enostransko obremenijo',« pojasnjuje sogovornik.

Ob tem navede še nekaj priporočil, ki približno definirajo korelacijo športnih akcij in starosti otroka in mladostnika: »Do 10.–12. leta je pogosto priporočljivo, da otrok spoznava različne športe in oblike gibanja. V zgodnji adolescenci se lahko postopoma bolj osredotoči na šport, ki ga najbolj veseli ali v katerem kaže največji potencial. V pozni adolescenci pa je specializacija običajno bolj smiselna, pravzaprav počasi nujna, če si želi tekmovalne ali vrhunske športne poti.«

Strokovnjak za gibalni razvoj pri tem še enkrat poudari, da gre za približne definicije. Pomembno je, da otrok uživa v aktivnosti, da se počuti varno in sprejeto ter ima dovolj časa za igro, počitek in druženje. »Ključno ni število športov, temveč dejstvo, da je otroštvo športno, gibalno pestro – a je še vedno otroštvo!«

Plazma športne igre mladih

Otrok bi rad treniral košarko, atletiko, nogomet in plavanje. Seveda ne more vsega. Kako torej med vsebi izbrati primerno aktivnost zanj?

»Smiselno je izbrati kombinacijo in ne popolne izbire,« svetuje Mikuž in navede nekaj ključnih vprašanj, odgovori na katera običajno pomagajo razvozlati dilemo:

Kaj ga najbolj veseli?

• Kateri športi bi izbral, če mora jutri na trening
• Kaj spremlja doma in o  katerem športu največ govori s prijatelji?

Kje kaže največ spontane motivacije?

• Gre sam na igrišče, ga »potegne« šport, da se sam aktivira? Se zbira s prijatelji in se igrajo, vozijo s kolesi?
• Ga je treba »priganjati2, da gre na trening; je še vedno motiviran, tudi, če mu ne gre?

Kakšen otrok je?

• Družaben, rad tekmuje sam s seboj, uživa v športih z loparjem, na vodi, ..?

Logistični in praktični pogledi

• Frekvenca treningov in lokacija (vožnja, lahko gre s kolesom, mestni avtobus?)
• Posebej pomemben je dober trener

»Zelo dobra je kombinacija enega ekipnega in enega individualnega športa,« svetuje sogovornik in doda, da bi sam, če bi moral izbirati zgolj z vidika celostnega razvoja, najbrž izbiral kombinacije iz področij atletike, plavanja in košarke. »A za dolgoročni razvoj sta ključna navdušenje otroka oziroma mladostnika in zelo dober trener (pedagog, didaktika, metodika, psihologija, strokovna specialnost, …).Ker bodimo iskreni, tudi dobri trenerji ne rastejo na drevesu.«

Arhiv naročnika

Otrok obožuje skupinske športe in je v njih zelo dober, a je po naravi bolj občutljiv in joka, če ne zadane gola, ali če ga kdo porine. Kaj lahko storimo, ker ne bi radi, da odneha, niti da se mu šport zameri?

»Za osebni razvoj otroka in mladostnika je izjemno pomembno, da se srečuje tudi z zanj zahtevnejšimi situacijami. Če je otrok občutljiv, je morda prav aktivnost v kateri se ima lepo, zanj odlična priložnost, četudi je zanj določen šport čustveno zahteven,« meni strokovnjak.

»Ključno ni, ali se otrok srečuje z zahtevno situacijo, temveč je pomembno dejstvoali ima okolje in podporo, da se sooča z razočaranji, konflikti, neuspehi in se uči in nauči to obvladovati. Ni težava, če pade, dobi praske, je umazan od blata, ga kdo porine, sodnik naredi napako ali ga trener morda ni videl v pomembnem trenutku.Pomembno je:

• da čustva lahko izrazi (seveda na športen način, pomembne so vrednote)
• da razume, da so napake in porazi pomemben del osebnostnega, še posebej pa športnega razvoja
• da napake in porazi ter zahtevna obdobja niso razlog za umik iz športa

 »Starši, velikokrat tudi trenerji, vse prepogosto pritiskajo na otroke z 'rezultatskimi' vprašanji,« glavni izziv izpostavi Mikuž. »Otroka seveda ni potrebno pretirano ščititi, a ga je treba voditi skozi proces dozorevanja in spodbujati razumevanje realnih izkušenj,« je prepričan sogovornik, ki izpostavi, da je pri bolj plahih otrocih še pomembnejši kakovosten in celostno usposobljen ter izobražen trener, z vrednotami, ki jih šport promovira.

»Morda je za take otroke priporočljivo pogledati k atletiki in plavanju. V teh dveh športih otrok vidi ne le rezultatski napredek ampak obvlada nove elemente in ni odvisen od soigralcev. Mladostnik, ki ima za seboj težji trening in je navdušen, da ga jutri čaka naslednji, skozi to dozoreva,« pravi Mikuž in doda, da je v primeru, če otrok išče izgovore, da bi se izognil treningom, najprej treba preveriti okolje, trenerja in društvo ali pa morda razmisliti o ustreznejšem športu.

Arhiv naročnika

Otrok si zelo želi igrati nogomet, predvsem zaradi prijateljev, ampak mu res ne leži, je najslabši v skupini in tudi trener pravi, da je mogoče bolje, če izbere drug šport. Tega pa ne želi. Kaj starši naredimo v tem primeru, da ga ne zaznamujemo?

»Če je otrokova motivacija družba, prijatelji, pripadnost je to zelo pomembna informacija,« je prepričan strokovnjak. »Pomembno je, da otroku ne govorite, da določen šport ni zanj, da nima talenta, ni spreten, zato itak nikoli nič ne bo iz njega. Treba je realno pogledati na položaj: če otrok hodi na treninge 'zaradi staršev' in se muči, da bi bil zadovoljen in vesel, je priporočljivo razmisliti o spremembah,« svetuje Mikuž. »Hkrati pa otrokov 'edini cilj' ne sme biti postati najboljši igralec, veliko zaslužiti in biti slaven. Ta cilj je dosegljiv le redkim, zato je dobro to sprejeti kot realnost. Znanje, veselje ter vrednote, ki nam jih da šport, pa so trajne 'koristi' za življenje.«

Sogovornik zato staršem svetuje, da otroka pustijo v izbranem športu. »Tudi če rezultati, vsaj v začetni fazi, niso v okviru pričakovanj, naj vztraja, hkrati pa naj ima tudi možnost drugega športa, kjer so tudi rezultati 'v okviru želja'. Za otroka je pomembno, da mu ne odvzamemo nekaj, kar rima rad, obenem pa ga ne zavajamo s tem, kako super talent je. Pomembno je, da skozi lastno izkušnjo presodi, kje se počuti prijetno.«

Arhiv naročnika

Koliko treningov na teden je za otroka sploh primerno glede na starost?

Čeprav ni enotnega pravila, pa po besedah sogovornika obstaja nekaj preprostih nasvetov, koliko in v kakšni meri naj bi trenirali otroci in mladostniki:

predšolski otroci (4–6 let)

• Dovolj 1–2 organizirani vadbi tedensko, pomembno je vzpodbuditi zanimanje
• Ključno je bogastvo gibanja (poligoni, tek, ravnotežje, ..)
• Prednost je veselje otroka, treninga v pravem pomenu besede ni

mlajši otroci (6–9 let)

• 2 treninga tedensko sta običajno dovolj.; če otrok uživa dodamo še eno aktivnost, ki je spontana
• Otrok naj uživa otroštvo in se spontano igra

mlajši osnovnošolci (10–12 let)

• 2–3 treningi tedensko v »glavnem športu« naj bi bila dovolj velika obremenitev
•  V kolikor je otrok navdušen, se veseli, se lahko doda še 1 trening druge aktivnosti (npr. plavanje, atletika, gimnastika); vendar je treba razumeti, da otrok ni »delavec v službi«

starejši osnovnošolci (13–15 let)

• 3–6 treningov tedensko, v kar so vključene tekme, je lahko povsem normalno pri tekmovalnem športu. (presojati posamezen šport!)
• A takrat je treba bolj paziti na usklajevanje šole, športa in prostega časa

Kot pravi strokovnjak, so pri starših prevečkrat v ospredju izhodišča, da mora otrok začeti čim prej, da mora trenirati in se ne igrati. »Vse prevečkrat je otrokovo športno udejstvovanje '(poslovni) plan staršev', rezultati pa 'projekcija starševski ambicij', ki večinoma niso strokovnjaki, a se postavljajo v vlogo trenerja, na tekmah pa tudi sodnika, celo organizatorja,« ugotavlja sogovornik.

»V mnogih primerih je dodatna obremenitev dejstvo, da se treninge otrok enači s treningi odraslih, pogosto vrhunskih športnikov, pa čeprav je jasno, da na take izzive niso pripravljeni in jih niti ne zmorejo.« Posledično je otrok lahko preutrujen, ni motiviran, zato išče izgovore za izostanek s treninga, slabše spi in ima slabše ocene ter se začne zapirati vase.

Prav zato je po besedah Mikuža pomembno pri otrocih in mladostnikih postaviti prioritetni red: najprej šola, nato treningi – razen v zelo redkih izjemnih primerih. »Usklajevanje šolskih obvez in treninga mora potekati nenehno in šolskih obvez otroku ne smemo prepuščati na način, da bo 'že na koncu leta rešil vse'.«

Vsebino omogoča Telemach Slovenija

Arhiv naročnika