Dva odrasla sinova, dva vnuka, pes po imenu Herr Flick (»Moj prijatelj, družinski član, psihoterapevt, kondicijski trener.«) in življenje po načelu živi in pusti živeti. A v okroglih šestdesetih letih so se nabrala tudi štiri desetletja prepoznavnega dela na nacionalni televiziji, v njih tisoč vodenj TV-dnevnika, pa okoli tisoč dvesto oddaj Tednik in v njem okoli pet tisoč zgodb. Sivolasa televizijska legenda s prepoznavnimi brki in sivino v kratko pristriženih laseh (»Pripadam srečni generaciji, ki ima na glavi srebro, v denarnici zlato, v hlačah pa jeklo!« je nekoč trdil) na vprašanja o zasebnem življenju ne odgovarja, a zanje v resnici ni niti nobene potrebe: je pač televizijska osebnost.

Oddaja Tednik teče osemindvajseto leto v enakem terminu, ob četrtkih. Kako lahko paradnega konja nacionalne televizije prestavijo na ponedeljek?
Očitno lahko! Rekel sem, da te odločitve ne bom komentiral: to je storilo vodstvo TV Slovenija; najbrž so imeli argumente in tudi pomisleke, tudi tiste, ki se porajajo meni. Vprašanje je, kako lahko po osemindvajsetih letih prekineš tradicijo.
Argumentov vam niso predstavili?

Nekaj, ja: da so spremembe potrebne, da bo imela nova oddaja naš termin in da to ne bo slabo za Tednik, češ da se teden začne s Tednikom. Ampak vodstvo najbrž ve, kaj dela …
Mislite? Ste bili v svoji štiridesetletni televizijski karieri vedno tako lojalni?
(smeh) Jaz sem lojalen navzven, v medijih nisem nikoli izrekel slabe besede čez delodajalca: ta hiša mi daje kruh štirideset let; marsikaj znotraj hiše ni bilo v redu, a te stvari smo vedno skušali rešiti znotraj hiše. Tam pa povem, kar resnično mislim: ne želim prati umazanega perila naše hiše v javnosti. Žal je odločitev dokončna, ne pomaga noben moj in naš uredniški, novinarski protest.

Toda oddaja je v značilnem, skorajda obveznem terminu, izredno gledana.
Res, redno imamo 250.000 gledalcev! In mi prepustimo termin in gledalce, približno petdeset odstotkov vseh ob tisti uri – neki drugi oddaji. Verjamem, da bomo gledalce dobili nazaj, jih zadržali.
Nenavadno mirna reakcija za astrološkega leva, nenavadna pohlevnost.
Moj prag potrpežljivosti je neizmerno visok, ampak kadar gre zadeva čez rob, je hudo, takrat sem lev v pravem pomenu besede. Kakšna zadeva na televiziji je že šla takšno pot in takrat sem se za mnoge odzval neprimerno.

Govorite o času, ko ste vodili TV-dnevnik? Toliko let delate v tej hiši, da veste, da odločitve mnogokrat kroji trenutna politična naravnanost, sila moči, boj za stolčke, ne pa dobrobit gledalcev?
Vsekakor! A proti temu ne moreš nič, ne glede na sistem, ki vlada. V tej hiši ni nikoli čisto prevladoval zdrav razum, vedno so bile nekatere odločitve povezane s politiko ali različnimi interesi. Pa smo imeli odlične ljudi, recimo dramaturga Toneta Pavčka, ki bi moral biti direktor ali vodja kulturne institucije slovenskega naroda! Stolčke na televiziji po navadi zasedejo ljudje, ki so manj strokovni in primernejši s kakšnega drugega vidika. Žal. Mislim pa, da je zdajšnji direktor Marko Filli bolj tehničen človek, in skoraj bi rekel, da bo prvi človek, ki ni izbran po političnem kriteriju v smislu, saj ni pomembno, kakšen je, glavno je, da je naš. In seveda pričakujem, da bo šla ta piramida po stroki tudi navzdol … Res je, da je dosedanji direktor Guzej dobro obvladoval finance, da smo dobivali plače, regres, vendar je tudi res, da zaradi enormnega povečanja oglaševalskega prostora. V Tedniku smo vrteli deset minut reklam med oddajo, pa še prej in potem: produkcijskih stroškov na oddajo je bilo 17.000 evrov, reklame pa so prinesle med trideset in petdeset tisoč evri. Informativna oddaja, ki bi jo morali nositi po rokah, služi denar za to hišo!

Več v Jani št.33, 17.8.2010