Čeprav ima slovenski pisatelj Boris Pahor iz Trsta za sabo že dolgo pisateljsko in življenjsko pot, je videti, kot da ga pri nas spoznavamo na novo. A ne samo pri nas. Pred kratkim so ga po dolgih letih ustvarjanja in prevodih številnih njegovih del bolje spoznali tudi v Italiji, predvsem zaradi nove izdaje njegovega romana Nekropola.

 

Roman, ki je prvič izšel leta 1967, je bil v italijanščino preveden leta 1997, a izdala ga je manj znana založba in ga ni posredovala na celotno italijansko tržišče. Preteči je moralo še deset let, da je roman postal uspešnica v Franciji in Nemčiji ter da se je za njegovo ponovno izdajo odločila večja italijanska založba Fazi Editore. Dodaten zalet med najbolj brane in prodajane knjige je romanu dal intervju s Pahorjem v oddaji italijanske nacionalne televizije, v njej je voditelj Fabio Fazio pisatelja poslušal z iskreno ganjenostjo in prizadetostjo. Oddajo si je ogledalo kar 4,9 milijona gledalcev.

Taborišče. Roman Nekropola govori o pisateljevi vojni izkušnji, ko je bil od leta 1944 do konca vojne zaprt v taborišču Natzweiler-Struthof. To se je razlikovalo od nacističnih taborišč, v katerih so bili zaprti Judje, saj so bili v njem v glavnem politični zaporniki oziroma ujetniki, ki so se jih nacisti želeli znebiti, tako da so jih porinili v nemogoče življenjske razmere, v nasprotju z Judi, ki jih je v taboriščih čakala načrtna in hitra smrt, najpogosteje v plinskih celicah.

Po objavi romana v Franciji in Nemčiji pa ponovnem natisu v Italiji ter po odmevni oddaji je postala Nekropola ena najbolje prodajanih in hkrati ena najbolj branih knjig na lestvicah. Komaj mesec po izidu v Italiji so jo že tretjič natisnili in prodali več kot 30 tisoč izvodov. Ob takšnem uspehu so se prebudili tudi mediji in Borisa Pahorja obširno predstavili, hkrati pa so ga ugledni italijanski dnevniki prosili, naj zanje piše članke. 
Pahorja so tudi večkrat predlagali za Nobelovo nagrado za književnost, vendar sam meni, da so bili to le nepotrebni poskusi, saj ni napisal nobene knjige, ki bi dosegla svetovno slavo. Morda bi to lahko bila Nekropola, če bi jo svet spoznal leta 1967, ko je izšla v slovenščini. A za to ni imela ustrezne podpore.
Zadnje čase pisatelj dobiva ogromno vabil na pogovore in srečanja. Toliko jih je, da je moral pred veliko nočjo za nekaj časa izključiti telefon, saj se je le tako lahko posvetil delu.
Kraška korenina. Tudi če nas o Borisu Pahorju ne bi zanimalo nič, bi ga želeli vprašati vsaj to, od kod črpa izjemno vitalnost. Avgusta letos bo dopolnil petindevetdeset let, a še vedno dela tako rekoč s polno paro. Še vedno vozi avto in pravi, da pri tem uživa, saj je tako, kot da bi se sprehajal. Večkrat se pelje tudi na Kras in v Slovenijo. Predava in potuje ter daje intervjuje. Ob tem pa še vedno piše nekaj ur na dan, če nima drugih obveznosti in če ga ne motijo telefonski klici. Vedno je pisal zelo disciplinirano, predvsem poleti, tudi na škodo družine. Zdaj ga vabijo v številne kraje po Italiji. To mu jemlje veliko časa.
Za srečanje je predlagal kavarno v bližini slovenske knjigarne v Trstu. Pred pogovorom z njim sem zavil vanjo, da bi preveril, koliko Pahorjevih knjig je mogoče tam kupiti. Ugotovitev je bila presenetljiva: nobene. Na zalogi je bila le žepna izdaja Nekropole v italijanščini. Pozneje sem to omenil pisatelju, a je odvrnil: »Niso me marali, zato me niso ponatiskovali.«
Ko sem prišel v kavarno, je Pahor končeval intervju z ekipo italijanske televizije. Posneli so zadnja vprašanja, nato pa se je novinar želel s pisateljem dogovoriti še za en datum. »Takrat ne bo šlo, ker potujem v Pariz,« je odvrnil Pahor. Poiskati sta morala drug dan z manj obveznostmi.
Ljubljane ne zanima. Boris Pahor je kot književnik in publicist v knjigah in člankih kritično obdeloval dogajanje ter družbene razmere, povezane s Slovenci v dvajsetem stoletju. Nič manj ni kritičen do zdajšnjih razmer pri nas. Z zvezi z njimi pravi, da je še vedno v veljavi Vojvodina Kranjska. Vse je osredotočeno na Ljubljano in uveljavitev središča. Ljubljane ne zanima, kaj se dogaja na obrobju. Kar je zunaj nje, je samo privesek, uveljavlja pa se center, ki je egocentričen. »Že Henrik Tuma je predlagal, da bi bil sedež slovenske univerze v Trstu. V obdobju Avstro-Ogrske, torej do prve svetovne vojne, je bilo v Trstu več prebivalcev kot v Ljubljani. Ljudje niso bili manj izobraženi kot v Ljubljani. Cankar je prišel normalno predavat v Trst in ne kot v neko vas. Slovensko tržaško gledališče je imelo igralce – potem so odšli v Ljubljano, torej smo bili na neki dostojni ravni.«

Danes med Italijo in Slovenijo ni več meje, ki je tako dolgo ter usodno delila Slovence na obeh straneh. Za marsikoga je bilo to še pred desetletjem popolna utopija. Tudi Boris Pahor ni mislil, da bi se to lahko kdaj zgodilo. »Tega prav gotovo nisem pričakoval in tudi ne samostojne Slovenije, te nikoli nisem poudarjal. Vedno sem zagovarjal konfederacijo. Takšna ureditev se mi je zdela ustrezna in Slovenija jo je v bivši državi večkrat predlagala, a je Milošević in Američani niso želeli. Sam sem se bal, da bi ob morebitni samostojnosti prišlo do prevelikega nemškega oziroma italijanskega vpliva. To se bo pojavilo zdaj, ko ni več meje. O tem sem večkrat pisal. Seveda je lepo, da smo postali enotni, kot je bilo to leta 1918. Lepše ne more biti. A  Slovenija bi morala biti samozavestna, takšna pa ni, ne v ljudstvu ne v dogodkih.«
Meni tudi, da se Slovenija ne razvija v tej smeri, saj nima splošnega nacionalnega programa, ki bi vključeval vse Slovence.
S politiki je večkrat polemiziral. Kritičen je do sedanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, o katerem trdi, tako kot je menil o bivšem predsedniku Drnovšku, da se uveljavlja predvsem osebno, pri tem pa je vprašanje, koliko misli na prihodnost Slovencev. Zameri mu, da se ne postavi po robu Haiderju na Koroškem. Slovenija bi se kot država lahko uprla takšnemu početju in prisilila Dunaj, da bi se stanje spremenilo. A se ne upre. »Potrebovali bi politično akcijo, toda minister je rekel, da tega ne bomo naredili, in dela v rokavicah. Posledica pa je, da Haider dela, kar hoče.«
Podobno Pahor sodi o politiki Slovenije do Hrvaške. »Velika politična neumnost je, da leta in leta dovoliš, da nasprotniki delajo, kar hočejo, in se umikaš.« Položaj zaradi državne meje je po njegovem mnenju zapleten, a nekaj drži: današnjega položaja vsekakor ne bi smeli sprejeti. In kaj če s tem tvegamo oster mednarodni konflikt? »Oprostite, toda če pride do kraje zemlje, bi moral biti tudi oster konflikt. Zakaj je situacija ostrejša glede ekološko-ribolovne cone in Hrvaška ravna drugače, ker je vpletena tudi Italija? Bruselj bo Hrvaško očitno prisilil, da ponudi drugačno možnost, sicer ne bo mogla v Evropo. Če ne bi bilo Italije, bi Hrvati spet delali, kar bi hoteli.«
Kdo je začel? Pahor je večkrat obsodil ravnanje slovenskih politikov do Italije, predvsem do predsednika Napolitana, ki je v izjavah ob italijanskem državnem prazniku spomina na žrtve fojb označil Slovence za ekspanzioniste in zločince. Ob tem bi morali naši politiki ostro protestirati, predsednik Drnovšek pa je italijanskemu predsedniku napisal le osebno pismo. »Le kdo je še videl kaj takega v mednarodni politiki, če te nekdo javno napade kot zločinca,« se čudi Pahor. O povojnih tragedijah je napisal veliko člankov, pred kratkim za ugledni italijanski dnevnik Il Sole-24 Ore. »Žal nam je za fojbe in begunce iz Istre, a da smo le mi zločinci, ne moremo sprejeti. Že leta 1918 so bili internirani prvi naši ljudje. Potem je prišel fašizem, procesi, obsojenci na smrt in streljani. Napisal sem, da obsojamo vse, kar je bilo zločinskega, ne moremo pa sprejeti samo ene resnice. Nobenega smisla nima pisati zgodovino samo enosmerno.«
Pahor meni, da danes mladi tudi pri nas ne poznajo dovolj zgodovine fašizma. To ni bil le požig Narodnega doma v Trstu, ki ga je sam doživel, ampak je  to obdobje trajalo petindvajset let. Tristo tisoč Slovencev takrat ni smelo govoriti svojega jezika ter niso imeli knjig, šol in časopisov. Videti je, kot da vse to Slovencev danes ne zanima oziroma o tem niso poučeni, čeprav gre za našo zgodovino. »Če Italijani o tem niso poučeni, je bilo tako namenoma. A Slovenci o tem niso poučeni zaradi nemarnosti.«
Se moramo bati slovenskega nacionalizma? »Glede tega je treba biti zelo natančen. Nacionalist v pravem pomenu je tisti, ki postavlja svojo identiteto nad druge ali celo želi druge spremeniti oziroma jim vsiliti svoja stališča. Takšnega nacionalizma v Sloveniji zdaj ne vidim. Slovenska nacionalna stranka je zgrešena v načinu in slogu, ne pa v bistvu zavzemanja za svoje pravice. Napadov ne maram, to je zgrešeno. Če pa kateri od Slovencev zahteva drugačno razmerje do Hrvatov ali Italijanov, to ni nacionalizem. Nacionalizem je politična igra. Vedno je treba najprej preveriti, kdo ima pri tem korist. Kadar raziščete ozadje, vedno ugotovite, da je nekdo imel interes za takšno početje.«