Oba sta imela nesrečno otroštvo.  On, otrok ločenih staršev, je živel pri babici, ona je kot begunka iz Bosne med vojno s starši prišla v Slovenijo in najnežnejša leta preživela v begunskem centru v pomanjkanju ter ponižanju. Ko sta našla drug drugega, sta sanjala o drugačnem, boljšem življenju, kot sta ga imela sama. Predvsem sta si to želela za svoja otroka. A razen ljubezni, nežne skrbi in toplega doma jima kaj več ne moreta ponuditi. Ona je brez službe, on občasno dela, a je trenutno prav tako brezposeln. Že pred leti sta se znašla v začaranem krogu dolgov, iz katerega ne moreta in ne moreta izplavati. Nad njuno glavo pa visi tudi grožnja, da bosta z otrokoma ostali na cesti, če ne bosta pravočasno odplačala vsaj del dolga. V svojem obupu ne vidita drugega izhoda, kot da prosita za pomoč.

Prijazno sta me sprejela v svojem skrbno urejenem domu. Na prvi pogled bi človek dejal, da jim ničesar ne manjka. »Nočeva, da bi otroka čutila, kako slabo nam gre v resnici,« sta dejala skrbna starša. A že po nekaj minutah je bilo v zraku začutiti neizmerno težo bremena, ki ga na svojih plečih nosita ta dva mlada človeka. Žalost se je zrcalila v njegovih očeh in solze so zameglile njene, ko sta nepovezano, s premolki, pripovedovala o svojem otroštvu.

Mladost
On je bil otrok mešanih staršev – oče iz Bosne, mama Slovenka. Bil je priča prepirom in nasilju v družini, na koncu sta se starša ločila, on pa se je pri devetih letih raje kot za katerega od staršev odločil za življenje pri babici. Odtlej je zanj torej skrbela babica. Občasno je materialno pomagala tudi njegovi mami, oče pa se skorajda ni javljal. Končal je srednjo prometno šolo in začel študirati, a po dveh letnikih fakultete je opustil študij in šel v vojsko. Po vrnitvi domov je spoznal njo. Ko sem jo povprašala po njenem otroštvu, je povesila oči. Spomini so še vedno zelo boleči. Potem ko je komaj sedemletna s starši in bratom pol leta bežala ter se skrivala po zakloniščih, ko je Bosno in njen rojstni kraj, kjer so živeli v lepi veliki hiši, zajela vojna, so se znašli v begunskem centru v Sloveniji. »Najprej smo v eni sobi živele štiri družine,« je pripovedovala. Do petega razreda se je šolala v improvizirani bosanski šoli kar v begunskem centru, šesti in sedmi razred pa je obiskovala v enem od okoliških krajev. A teh dveh let se spominja s tako grozo kot tistega pol leta vojne v Bosni. Ker niso imeli denarja, je pač imela ponošena oblačila, uporabljali so, kar so dobili od dobrodelnih organizacij. Videlo se je, da je drugačna. Otroci so jo žalili, nanjo kazali s prstom, zanje je bila Bosanka. »Nikoli me niso poklicali po imenu,« pravi. To je tako načelo njeno že tako ranjeno otroško dušico, da si je hotela vzeti življenje. A so jo rešili. Osnovno šolo je potem končala drugje, kjer so jo povsem drugače sprejeli. Oboževala je jezike, naučila se je špansko, nekaj tudi italijansko, zato si je želela končati srednjo turistično šolo, in sanjala je, da bo šla živet v Španijo. A se je ustavilo pri matematiki. Prepisala se je v trgovsko šolo. Ker je bila v najstniških letih, ko so dekleta rada urejena, je zvečer še stregla v diskoteki, da si je zaslužila za kakšen kos garderobe. Prej je namreč vedno hodila naokrog v trenirki in oblačilih iz druge roke, zato ji je toliko več pomenilo, če si je lahko kaj kupila sama. V drugem letniku je spoznala njega. Sicer jo je spodbujal, naj konča srednjo šolo, saj je bila pridna dijakinja, a je zanosila in načrti so splavali po vodi. 

Več v Jani št. 50, 14.12.2010

Družini lahko pomagate z nakazilom na račun:
ZPM, Proletarska 1, Ljubljana, TRR 3300 0000 1303 865, sklic 192, humanitarna pomoč družini