Otroci gluhih staršev zelo zgodaj odrasejo, saj pomagajo svojim roditeljem pri komunikaciji s slišečimi. Vse to je že kot otrok izkusila Natalija Rot, ki je odraščala v družini, kjer je bila glavna oblika sporazumevanja in izmenjave informacij znakovni jezik. Ta je začrtal tudi njeno poklicno pot, saj je postala prva tolmačica gluhih v Sloveniji. Devet let je znakovni jezik priznan kot uradni jezik gluhih, kar pomeni, da imajo pravico do tolmača.

V družinah, kjer so kretnje in znakovni jezik nekaj povsem običajnega, se spletejo posebne vezi. »Imam čudovite starše, ki mi stojijo ob strani in mi dajejo brezpogojno ljubezen,« pravi Natalija. Seveda je otroštvo v družini, kjer sta oba starša gluha, nekoliko drugačno kot pri vrstnikih.

»To je podobno kot takrat, ko se družina preseli v tujino – otroci v šoli govorijo jezik države, v kateri živijo, doma pa materni jezik.« Natalija se spominja, kako je kot otrok s starši hodila v trgovino, na banko, zavarovalnico, skratka prav ona, pa čeprav otrok, je bila njihov most z slušečim svetom.
»S pravico do tolmača so gluhi ogromno pridobili, saj prav z našo pomočjo rešijo kakšno zagato, ki je bila zanje prevelik zalogaj. Otrok namreč težko svojemu gluhemu staršu razloži, katera možnost zavarovanja je najprimernejša, kaj vse s seboj potegne najem kredita, težko opiše zdravstveno stanje in počutje nekoga, ki tega ne more sam povedati.«

Na govorilnih urah so manjkali. »Moji starši so šli na govorilno uro samo enkrat, ko sem obiskovala prvi razred osnovne šole, saj se z učiteljico niso mogli sporazumeti. Potem sem jim pa sama sproti povedala, kako je v šoli, in na tak način se je med nami stkalo zaupanje. Mnogi učitelji pa tega ne razumejo in si ustvarijo napačno mnenje, da staršem ni mar za svoje otroke.«

Več v Jani št. 45, 8.11.2011