Poznata se že skoraj 45 let, prav tako dolgo kot junaka, ki ju upodabljata na odru Male Drame v novi igri Sama Sheparda Lunine mene. Kritiki v obeh vodilnih dnevnikih nista bili zelo spodbudni, a občinstvo se zelo zabava. Čeprav ni komedija.
Ivo Ban in Boris Cavazza (ki je dramo tudi režiral), člana igralske generacije, ki izginja.

V Luninih menah, prvič uprizorjenih lani v Dublinu, junaka, stara prijatelja, ki se že dolga leta nista videla, pijeta viski, čakata lunin mrk in se pogovarjata. Obujata spomine, se malo zbadata, malo prepirata in v enem nepozabnem prizoru skušata razčistiti pomembno vprašanje, ki vznemirja že generacije moških: ali je še kaj bolj seksi od žensk na biciklih. Še posebej, ko jim frfotajo krilca.
Kako sta si razdelila vlogi? Sta gledala na to, kateri lik vama je bolj podoben?
Cavazza: Meni je bilo čisto vseeno.
Ban: Moram reči, da meni tudi. Pravzaprav bi lahko odigrala katerokoli vlogo.
Cavazza: No, saj so razlike med likoma, a kar se naju tiče bi lahko igrala tega ali onega, noben problem.
Sta kdaj pomislila, da bi, tako za hec, zamenjala vlogi?
Cavazza: Premalo časa, samo en mesec vaj smo imeli.
Ban: To bi lahko potem, ko bi odigrala petdeset, šestdeset predstav. Takrat partnerjev tekst že tako dobro poznaš, da bi bilo to možno. Ampak ponavadi tega ne počnemo.
Včeraj sem bila na predstavi, pa se mi je zdelo, da se ljudje smejijo na napačnih koncih, takrat, ko ni bilo smešno. Kot da so se na vsak način hoteli smejati. Sta to opazila, vaju kaj moti?
Cavazza: Na premieri je bilo isto ne? Presenečen sem bil, da se sploh režijo. Kritičarka je pa napisala, da sem »tempiral na smeh«, kar sploh ni res.
Ban: Midva sva to odigrala tako, kot ste videli. Čemu se ljudje smejijo, pravzaprav ni najin problem. Zagotovo pa midva ne narediva ničesar, da bi ta tekst peljala v kakšne komične ali lahkotnejše vode. Mislim, da je zelo korektno odigrano. Zdi se mi, da so gledalci do te mere željni sprostitve, da se že ob najmanjšem vzgibu zasmejejo.  Če govorim v imenu obeh, midva se ne »paseva« na tem smehu, ne gradiva na tem, mislim pa, da ni nič narobe, če se smejejo, naju to ne moti.
Opazila sem tudi, da je bilo na predstavi večinoma starejše občinstvo.
Cavazza: Saj to je v bistvu napisano za našo generacijo. Bolj ali manj.
Ban: Vem, da je bil včeraj abonma. Zares se bo pokazalo šele, ko bomo odigrali teh pet abonmajskih predstav in bomo igrali za izven. Takrat bomo videli, ali je zanimivo tudi za mlajšo publiko. Jaz sem prepričan, da je. To so stvari, ki se tičejo vseh ljudi. Že če govorimo le o tem, kako so ženske nekako vezane na Luno, to niso stvari, ki se tičejo samo starejših.
Cavazza: No, ravno za mlade-mlade-mlade ne, ampak recimo tiste tam okrog trideset let.
Ban: Saj to so mladi.
Cavazza: Včeraj sta bili na predstavi dve kolegici, stari trideset, petintrideset let, in sta bili neizmerno zadovoljni. Sta rekli, da je super predstava – pa se nista dosti režali.
Rekli ste, da bi morali predstavo veliko dlje vaditi, če bi delali z mlajšmi igralci. Zakaj?
Cavazza: Seveda. Izkušnje. Izkušnje imajo tu prvo besedo. Z neizkušenimi igralci bi se verjetno bolj mučil.
Nisem mislila neizkušenimi, mislila sem z mladimi po letih. Mlajšimi.
Cavazza: Saj. O tem govorim. Ne vem, ali bi oni to dojeli kot svoj problem. Na Akademiji smo delali tudi tekste, ki so bili za starejše igralce. Saj so delali z veseljem, a rezultat je bil, kakršen je pač bil. Nekatere stvari pač »pisane na kožo« starejšim. Ravno sem rekel Ivu, škoda, da ni več starejših igralcev v hiši. Včasih so bili. Ne vem, ali so vsi pomrli, ali kaj, zdaj jih ni. Ali pa so že zelo stari – so prestari in že dolgo ne igrajo več. V Kranju sem gledal par predstav nemškega gledališča, kjer je neki znameniti igralec v Razbitem vrču pri devetdesetih še super igral.
Kaj bosta vidva počela pri devetdesetih? Mislita, da bosta še igrala?
Cavazza: Ne vem, če bom sploh prišel do tja.
Recimo da boste.
Cavazza: Vse je stvar spomina. Ko te zapusti spomin, je nemogoče opravljati ta poklic.
Ampak če s spominom ne bi bilo težav, bi vas veselilo pri devetdesetih še nastopati?
Cavazza: Seveda, kaj naj pa drugega počnem? Naj gledam v zrak?
Ban: Jaz bi se vrnil na tisto, ko je Boris rekel, da v hiši nimamo starih igralcev. Res je, nimamo jih. Andrej Nahtigal je najstarejši, takoj za njim sem jaz, pa še jaz nisem član ansambla, ker sem trenutno ravnatelj. To je posledica tega, da je bila pred 30 leti taka zakonodaja – ko si izpolnil vse pogoje, si moral še tisti trenutek v pokoj. Igralski poklic je pa tak, da ni mogoče administrativno odločati, kdaj boš nehal. V Avstriji imajo to urejeno tako, da so ti, ki so na plačilni listi, tam do smrti. Ne gredo v pokoj, kajti nacionalno gledališče, kar SNG Drama je, mora biti vsak trenutek sposobno na odru pokazati pet generacij. Mi tega ne moremo. Najmlajši so študenti, potem so diplomanti in absolventi, mi imamo to tretjo generacijo od 35 do 45 let tako močno, da lahko naredimo karkoli, potem smo deficitni pri četrti generaciji, pete pa sploh ni. Ampak takrat je bilo pač tako urejeno in ljudje so odhajali v pokoj z zelo grenkim priokusom. Še pri močeh, z veliko željo po igranju so morali zapuščati hišo.
Honorarno jih pa ne morete pripeljati nazaj?
Ban: Lahko, samo nekateri sploh nočejo več nazaj v Dramo, ker je bila zamera tako huda. In ko si enkrat v penziji, če nimaš igralske kontinuitete, če nimaš kondicije, zelo neradi pridejo nazaj, ker se preveč mučijo.
Cavazza: Res je, če ne igraš kakšne tri, štiri sezone – jaz eno sezono nisem igral, pa se mi je zdelo, da mi možgani kar takole …
Ban: To se pojavi tudi pri 40, 45 let starem igralcu. Če si dve leti iz pogona, je povratek dramatičen, da prideš nazaj tja, kjer si bil.
Igralstvo torej ni tako kot vožnja s kolesom, ki je nikoli ne pozabiš?
Ban: Pozabiš ne, samo ne moreš ves čas dirkati.
Zdaj pa še zares pomembno vprašanje: ali je kaj bolj seksi od žensk na biciklih?
Cavazza: Na motorjih!
Pustimo Sheparda, mene zanima, kaj vidva mislita o tem.
Cavazza: Pojma nimam, zakaj je to njega zrajcalo. Če gledam žensko, ki se vozi z biciklom, jaz ne vidm nobene privlačnosti. Sploh pa danes, ko so vse v hlačah.
Ban: Ja, krila nič ne frfotajo.
Ampak kaj se vama zdi seksi pri ženskah?
Ban: Razen tega da so na kolesu?
Ja, kaj je še bolj seksi?
Cavazza: Mene pri ženski pritegnejo oči. Ko se enkrat zaljubim v oči, potem pride še ostalo.
Ban: Jaz nisem tak petelinček kot Boris. Že štirideset let sem z isto žensko in meni se seveda ona zdi zelo seksi. Urejene, lepo oblečene ženske v lepih čevljih z visokimi petami se mi zdijo seksi.