Kaj se zgodi, ko mati in hči skupaj stopita na oder in zaigrata sami sebe? Najprej v nas zbudita radovednost, nato pa začneta luščiti plast za plastjo, razkrivati svoj odnos in vstopati v gledalce počasi, a zanesljivo. Predstava Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) je prvi samostojni projekt plesalke, igralke in uspešne performerke Nataše Živković. K predstavi, ki je premiero doživela v okviru festivala Mesto žensk, je povabila naturščika – svojo mamo. Obe navdušita tako na odru kot v pogovoru ob kavi in čaju.

Čeprav sodobne predstave marsikdo že vnaprej obsodi na dolgočasne in popolnoma abstraktne, so morda zato gledalci, ki jih radovednost le premami in gredo v gledališče po odmerek novosti, prijetno presenečeni. Prva ljubezen, drugič je topla, intimna in za marsikoga ganljiva predstava. Mnogim je vzbudila kanček slabe vesti in je bilo po koncu slišati, joj, premalokrat grem domov, na obisk k mami. Nekatere je spravila na rob solza. Odnos mati in hči je univerzalen in poseben odnos, ki budi različne spomine. Morda se nas Nataša in Elizabeta Živković dotakneta še posebno močno, ker v resnici živita ta odnos in ga z nami delita na odru. Popolnoma iskreno, četudi z nekaj fiktivnimi deli.

In tudi zunaj dvorane sta tako iskreni in neposredni – z njima pogovor zaživi v trenutku in posrkata te vase.

Obe sta bojeviti ženski. Nataša je upornica z razlogom, ki je že v puberteti izražala silno željo po avtonomiji, in popolnoma normalno se ji je zdelo, da kljub dejstvu, da je Ljubljančanka in živi v kraju študija, to še ne pomeni, da se pri 18 ne bi odselila od doma. »Hotela sem delček svobode, ki jo imajo študenti iz drugih krajev. Ljubljančani smo zaradi bivanja v kraju študija prikrajšani za samostojnost. Pozitivno je, da zapustiš gnezdo in se začneš boriti za preživetje, za obstoj. Za mladega človeka se mi zdi pomembno, da nima veliko denarja, saj se bo le tako naučil boriti in začutil potrebo po tem,« zavzeto pripoveduje Nataša Živković, igralka in plesalka s klasično baletno izobrazbo, z diplomo iz francoščine in primerjalne književnosti, umetnica, ki sodeluje v različnih projektih – od Slovenskega mladinskega gledališča do Plesnega teatra Ljubljana – in je letošnja dobitnica zlate ptice, nagrade za scenske umetnosti, ki jo podeljuje Liberalna akademija za inovativnost.

Včasih jo tudi cenzurirajo. Hči je tako umetnica s statusom svobodnega kulturnega delavca, njena mati pa je upokojena pravnica, ki je nekdaj delala v javni upravi. »Predstavljam vam Elizabeto Živković, svojo mamo, ki jo vedno skrbi in ne zaupa, da se bom v življenju vedno znašla,« nekako naznani Nataša svojo vlogo črne ovce v družini – tiste z nezanesljivim poklicem in socialno ogrožene. 

»Da, socialno ogrožena je. Še vedno tako mislim. Kljub urejenemu statusu kulturnika je resnica drugačna. Kako je z njihovimi plačami? Kakšen mesec je, potem dva meseca ne dobi nič. Po drugi strani se zavedam današnjega časa, ko je vedno več začasnih delavcev in naša družba vztrajno drvi proti taki ureditvi. Naša generacija to težko razume, saj smo imeli zagotovljeno redno službo, socialno varnost, zdaj imamo pokojnine. Pri zdajšnjih kulturnih delavcih lahko govorimo o socialni ogroženosti, saj je njihov položaj negotov,« jasno pove Elizabeta Živković, družbeno izjemno kritična in angažirana dama. Zanimajo jo politika in človekove pravice, svoje poglede pa rada razkriva v dnevnem časopisju v rubriki pisma bralcev. Kjer so jo tudi že cenzurirali, pove pogumno in se razgovori o aktualnostih, ki jo vznemirjajo.