Med novoletnimi prazniki so za nekaj dni prišli k nama sin Stanči z družino. Oba z Janekom se jih vedno zelo veseliva! Janek si prisvoji velikega brata, ne odmakne se od njega, kot da mora nadoknaditi tisti čas, ko se ne vidita. Zato pa velikokrat govorimo po telefonu. Najin Stanči je res skrben fant. Nikoli ne pozabi vprašati, kako sva z Janekom opravila kakšen pregled, tudi če je sam v slabi koži, vedno najde pravo besedo in naju potolaži. Ena takih besed, ki iz njegovih ust zveni tako neskončno milo, je siromak. Čeprav jo on izgovori v zastareli obliki, sromak, tako kot še mnogo drugih ljudi s in izpod Pohorja. Stanči z njo izraža svoje sočutje do ljudi, ki so v stiski.
Beseda siromaštvo je pogosta sopomenka besede revščina. Vem, ob tem najprej pomislimo na tiste, ki jih pesti pomanjkanje materialnih dobrin. Ki nimajo dovolj hrane, oblačil, nimajo strehe nad glavo, pa tako majhne pokojnine, da se bojijo dni pred koncem meseca, in starše, ki v preteklih praznikih niso vedeli, od kod naj kaj vzamejo in kam dajo, da bi vsaj malo razveselili otroke …
Sem spada tudi novejša, energetska revščina. Prostodušno povem, da se na račun za elektriko čisto nič ne razumem, čeprav že dolgo znam brati. In po več poskusih še vedno nisem ulovila na elektropodjetju nikogar, ki bi mi lahko raztolmačil račun.
Ampak veste kaj, pri materialni revščini vedno ostaja upanje, da bo v prihodnosti morda bolje. Včasih je upanje večje, včasih manjše, a obstaja. Poznamo namreč še druge vrste revščine, pri katerih pa (očitno) ni niti trohice upanja, da bi se je lahko znebili. Se sprašujete, zakaj ne? Zato, ker se je nekateri ljudje preprosto nočejo znebiti, ohranjati jo morajo zato, da upravičujejo svoj obstoj, da se zdijo sebi in drugim pomembni, ker je njihova slika sveta edina pravilna, ker živijo zato, da hranijo v sebi hudobnega volka!
Taki siromaki živijo v miselni, kulturni, duhovni, če hočete, revščini. Ne spoštujejo ljudi, niti splošnih vrednot, zanikajo, da ima vsak človek sam po sebi čisto enako pravico bivati, živeti, dihati, spati, jesti, piti, hoditi, gledati naravo, se veseliti njemu lastnih reči v življenju … Vidijo samo sebe, svoje koristi, uživajo, ko nadvladujejo druge, posebno še šibkejše, jemljejo si pravico, da posegajo po pravicah drugih ljudi. Agresivno in pritlehno, hinavsko in skrito, podtalno delujejo, svojega obraza ne pokažejo.
Ker ga nimajo!
Tako jaz vidim civilno iniciativo, ki je pred zadnjimi prazniki pritiskala na vse mogoče institucije v tej državi, da odvzame dom šestim invalidom v stanovanjski skupnosti v Solkanu.
Civilna iniciativa je po definiciji skupnost občanov, ki zastopajo kakšno mnenje. In kakšno je mnenje članov civilne iniciative iz Solkana? Ne vem, ker ga javnosti niso sporočili, pa tudi nobena institucija, na katero so se obrnili, ni objavila ničesar. In tudi njihovih argumentov nisem slišala. Morda njihove lučke na vrtu svetijo manj žareče, ker jih gledajo invalidi, je njihova hiša manj vredna, se bo njihova zelena travica na vrtu posušila, ker gredo invalidi po cesti mimo nje, morda jih bolijo oči, če vidijo te ljudi, jih popade misel, da so nekatera bitja manjvredna na tem svetu, bi jih preselili v kakšen geto, morebiti skurili, če bodo našli ideje v polpretekli zgodovini?
Civilna iniciativa, ki nima civilnega poguma, po definiciji: javno povedati svoje mnenje. Le zakaj bi, ali ne? Javnost jim pomeni toliko kot lanski sneg, verjetno bi izselili še vso javnost, če bi mogli! Le kdo jo potrebuje? Lahko bi se našel kakšen del javnosti in jim nasprotoval! In bi se tok duhovne revščine zaustavil na kakšni banalnosti, ki se imenuje: civilizacija, človeštvo, humanizem.
Ampak ravno zaradi takšne civilne iniciative brez obraza in enega samega dejstva, ki bi nakazovalo na njihovo strašno stisko, ki jo doživljajo ob pogledu na invalide, me spreletava srh, da je tam v koreninah, v mračnih globinah duhovnega podzemlja kdo, ki ima dva obraza. Enega nevidnega in drugega, ki je maska …
Pred prazniki so nekateri (spet) tako radi obiskovali ustanove, za katere javnost meni, da so dobre. In si tako pridobivali njene simpatije. Tudi ustanove, v katere so vključene osebe s posebnimi potrebami. Nihče pa ni zmogel poguma in stopil do hiše z invalidi v Solkanu. Pa mu morda niti ne bi bilo narediti dolge poti! Ne bi mu vzelo veliko časa. Pa tega niso zmogli. Bi se s tem zamerili civilni iniciativi? Je to njihova izbira? Ali je to maska na masko?
Invalidi iz Solkana so vendar podobni tistim, s katerimi so se družili v drugih mestih in ustanovah.
In se vprašam: so invalidi, ljudje s posebnimi potrebami … dobri in primerni samo takrat, ko se kdo fotografira z njimi, pred božično smreko in objavi na spletu …, takrat pa, ko jih civilne iniciative agresivno izseljujejo – takrat pa niso vredni nič?
Kdo, mislite, da je tukaj sromak?
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 1, 7. januar 2025.
