Preživeli smo še eno kanonado ob koncu leta. Prijateljev pes je praznike preživel v kopalnici, na silvestrovo je od strahu bruhal. Komu mar tuji psi, mačke, ptiči, krave, si mislijo »junaki«, če sploh kaj mislijo, ko vnovič povzročijo detonacijo. Samo da poka. In pokalo je tako, da so opolnoči v naši hosti ptice od hudega začele vreščati nazaj. Koliko smrtnega strahu vsega živega, onesnaženja, v zrak spuščenega denarja! Od kod taka očaranost nad oglušujočim bobnenjem, ki je v resnici obupno nasilje nad drugimi? V poganskih časih so tako preganjali zle duhove, pozneje pa so začeli razganjati bojlerje s karbidom zaradi Kristusovega rojstva, pa razumi, kdor more. In kaj preganjamo danes? Dolgčas?
Nad ognjemeti smo po drugi strani prevzeti. Ob priliki je treba našo rojakinjo Sunito Williams, ki ždi v vesolju, vprašati, kako je vendar videti planet od zgoraj na silvestrovo. Kot kresnica na steroidih? Vemo, da nekajminutno raketiranje neba za dolgo onesnaži vso okolico z barijem, aluminijem in perklorati – pa vseeno tečemo gledat, ko prvič poči. Kaj če na naslednji ognjemet ne bi prišel nihče?
Spet ni šlo brez tragedij, kot so odtrgane otroške roke. Vsaj en otrok bo čutil posledice vse življenje, so povedali zdravniki. Odgovornost staršev ali družbe, ki zakonske prepovedi najmočnejše pirotehnike ne izvaja? Kaznujejo tako rekoč vsak dim trave, ubijalskega sredstva, kot je lahko močna petarda, pa ne?! Inštitut 8. marec je v prazničnih dneh zagnal peticijo za konec prodaje prepovedanih petard. Utopija? Ne, res je čas za konec pirotehničnega nasilja. Niti ene odtrgane otroške roke več ni treba!
Zdi se, da nima neposredne zveze, a vseeno: v Črni gori, kjer je v množičnem streljanju umrlo 12 ljudi, od tega dva otroka, zdaj razmišljajo o popolni prepovedi orožja. Na Balkanu je orožje obvezni inventar, tudi v Sloveniji je čez 150.000 registriranih kosov, o tistem na črno se ugiba. V Beogradu so pred prazniki izrekli kazen staršem množičnega morilca, ki zaradi mladoletnosti ne bo kaznovan. Besede mladega Koste povedo vse: če ne bi imel dostopa do očetovega orožja, ne bi moril. Psiholog Peter Umek je pred časom povedal, da storilcev najhujšega nasilja ni mogoče predvideti, saj se v ničemer ne razlikujejo od preostalih nesocializiranih, nerazumljenih, vase zaprtih. Vzrok? Sprememba vrednot, je med drugim omenil. In da Srbija stopa po poti Amerike; vsak je prepuščen sam sebi. Sliši se nevarno znano. Treba se je pogovarjati in ukrepati, je dejal neki drug psiholog.
Prepovedati najnevarnejšo stvar – ubijalsko orožje – kakšna utopična misel spričo moči svetovne orožarske industrije in strahot, ki se dogajajo v vojnah sveta, kajne. A Črnogorci in v marsičem prelomna beograjska sodba govorijo drugače. »Si zdaj srečna?« je vprašal mladi Kosta na sojenju svojo mamo, ki je od njega zahtevala, da je vedno najboljši. Odgovornost staršev je jasna. Kaj pa odgovornost družbe?
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 1, 7. januar 2025.
