Pravijo, da se vse, česar se dotakne Lado Bizovičar, spremeni v zlato. Pri tem mu že dobro desetletje in pol pomaga izjemni glasbenik Gašper Konec, ki zna imenitno uglasbiti Ladove (nore) ideje, shajati z njegovim zahtevnim značajem in biti suveren na odru Stožic pred več kot 13.000 ljudmi. Gašper je pri petih letih svojo glasbeno pot začel na orglah, nato pa se je zastrupil s pop glasbo in šel še skozi klasično glasbeno brušenje na akademiji. Ves čas se je tudi zabaval in si zaradi divjega življenjskega sloga pridelal dobrih štirideset kilogramov presežka. Ko si ni mogel več zavezati čevljev, je spoznal, da je vrag odnesel šalo. Vzel se je v roke in v nekaj poskusih shujšal več kot osemdeset kilogramov. Poskrbel pa je tudi za nataliteto – Gašper, ki je tudi ravnatelj Glasbene šole Lartko v Trzinu, je ponosni oče štirih otrok.
Tistih 13.000, ki jim je konec lanskega januarja uspelo dobiti vstopnice za Slovensko musko od A do Ž, se še danes nasmehne ob spominih na štose, ki sta jih Lado in Gašper s 150 nastopajočimi v dobrih dveh urah izvedla v Stožicah. Drugi pa smo dobili »tolažilno nagrado« za silvestrovo, ko so posnetek predstave predvajali na televiziji. Tudi glasbeni strokovnjaki so si bili edini, da je bila to produkcija na vrhunski ravni. Vendar je bila do tega dolga pot napornega in včasih tudi bolečega brušenja. Medtem ko se je Lado na svoji poti preizkusil kot glasbenik, voditelj, igralec, plesalec, je Gašper odrasel ob zvoku orgel. V Guncljah, kjer je odraščal, pa je imel tudi dva nadvse imenitna soseda – legendarnega Lojzeta Slaka in Tomija Megliča iz zasedbe Siddharta.
»Ljubezen do glasbe mi je bila res položena v zibko. Moj pradedek in dedek po mamini strani sta imela največjo orgelsko delavnico Jenko, drugi praded pa je bil skladatelj. Tako je bila v naši hiši ves čas glasba. Od rojstva se je pelo, še kot mulček sem hodil po notranjosti orgel. Prenekatero poletje so mi za počitniško delo naložili brušenje orgelskih piščali in čiščenje delavnice. Ko sem bil star devet let, je dedka kap, in ker ni bilo naslednika, so bili prisiljeni delavnico zapreti, jaz pa sem takrat že nekaj let gulil stol za klavirjem v Glasbeni šoli Franca Šturma. V zadnjem letniku sem dobil profesorico iz druge podružnice in popeljala me je v svet džeza ter zabavne glasbe. Že pri štirinajstih sem imel samostojen recital na Magistratu in klavirskega v Pragi, zato je bila odločitev za srednjo glasbeno šolo, današnji konservatorij, logična,« pripoveduje Gašper, ki je v šoli neznansko užival. Pri učenju in delu niti ne, zato pa v zabavah, prizna.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 18. februar 2025.
