Za njo je 35 let športnega komentatorstva, v kar so jo vrgli skorajda čez noč. Desetletja je bila edina ženska med športnimi komentatorji, približala nam je dogajanje na 21 olimpijskih igrah, na devet med njimi je tudi odpotovala. Odvzeti ji možnost komentiranja tekem na prizorišču olimpijskih iger je, kot bi športniku odvzeli možnost medalje. Za to športni reporter dela in živi. Še vedno dela predano, s srcem in dušo, njena veselje in navdušenje sta otipljiva. Komentatorska legenda se za slovenski šport v prihodnosti ne boji, saj smo narod, ki se želi dokazovati. Vesela je, da je orala ledino in pripomogla k temu, da je v športnem novinarstvu več žensk.
Vaš priimek nas večina narobe naglašuje. Prav je Bertóle. Od kod izvira?
Sem iz Trbovelj, kar ponosno povem, je pa že vrsto let moj dom Ljubljana. Starši prihajajo iz okolice Brežic. S profesorjem Tomom Korošcem (na nekdanjem FSPN) sva se še na izpitu pregovarjala, kaj je prav, on je trdil, da je naglas na zadnjem e, prepričan je bil, da gre za francoski priimek še iz časa Napoleona in da je »t« na koncu izginil ... Ko smo bili na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityu, je Igor Bergant pripravljal prispevek o tamkajšnji instituciji, kjer je zbirka vseh priimkov na svetu. Pozanimal se je o mojem in našel njegov izvor v zahodni Italiji. Kako ga oni tam izgovarjajo, pa ne vem.
Še vedno ste edina športna komentatorka na nacionalni televiziji.
Orala sem ledino, res sem bila desetletja edina, nekaj prenosov je imela v zadnjem obdobju tudi Marjeta Hočevar, na eni od komercialnih športnih televizij pa sem slišala neko mlajšo komentatorko, mislim, da pri odbojki. Tudi po svetu jih je počasi (vse) več.
Na letošnjih poletnih olimpijskih igrah smo slišali samo vas. Zakaj je tako še leta 2024?
Ker to ni preprosto, gre za zelo zahteven posel. Še vedno pravim, da je v novinarskem delu komentiranje najzahtevnejše.
So morda ženske bolj kritične do sebe? Da bi bile manj sposobne, gotovo ne moremo trditi.
Dolgo je bil to moški poklic. Tudi v svetu je bilo tako. Moški nas takrat niso spustili zraven, zdaj pa kolegice tega ne želijo delati, saj gre za veliko odgovornost, ogromno je priprav, reporterji so tudi zelo na udaru ... Dve, tri ali več ur komentiranja v živo res ni preprosto.
Gledalci so verjetno neusmiljeni. Ne odpuščajo napak, ne glede na to, da ste prepuščeni različnim nenapovedanim situacijam ...
Spomnim se, ko sem ob nekem evropskem prvenstvu v nogometu iz Ljubljane pripravljala vrhunce dneva – takrat je prvič ženska na tak način poročala o nogometu. Pričakovala sem revolt, pa ga ni bilo.
Kako se spopadate s kritikami?
Kadar naredim napako, se je po navadi že sama zavedam. In se tepem po glavi, joj, kaj sem naredila. Kakšno stvar je že treba popraviti, včasih pa je bolje ostati tiho, saj se samo še bolj zapleteš. So pa tudi ljudje, ki prežijo na vsako besedo, napačno izgovorjavo. Dvignejo te pohvale in lepi odzivi. To ti daje smisel, saj delamo za gledalce. Napake se zgodijo vsakomur, saj delamo v živo, in lapsusi so del našega dela: namesto stotinka rečeš sekunda ali pa – ker komentiram tako plavanje kot plezanje – namesto plezalec rečem plavalec. Kritike so takšne in drugačne, ne berem pa komentarjev na družbenih omrežjih – tako sem se zaščitila. Če mi ima kdo kaj povedati, naj mi pove v obraz, pljuvanja po dolgem in počez pa ne berem in me ne zanima.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
