Jožica: »V medijih se večinoma pojavljajo uspešne zgodbe o tem, kako so ljudje premagali raka, moja pa je drugačna in sem vesela, da sem našla način, da jo lahko izrazim.«
Ura je šest zjutraj, ko se odpravim proti Ljubljani, kjer me pričakata nasmejana fotograf Matija Tomc, vodja projekta Facing death/Soočanja s smrtjo, in umetniška vodja Špela Jambrek. Danes imamo prav poseben izziv – nabrati moramo šopke zelo občutljive rastline, ki lahko uveni že nekaj ur potem, če ni pravilno shranjena. Mak. Naš cilj so Ruše in obisk udeleženke projekta Jožice Hamler, ki si je za ozadje fotografiranja izbrala cvetlično steno iz maka. »Kje bomo našli polja maka, bo zdržal do Štajerske, ga bomo nabrali dovolj?« tuhtamo med vožnjo. Mak moramo namreč pripeljati do florista Simona Ogrizka, ki se nam bo pridružil pozno popoldne pri izdelavi delikatne cvetlične stene, ki bo krasila ozadje Jožičinega diptiha.
Projekt Soočanja s smrtjo je nastal kot ideja fotografa Matija Tomca, podprlo pa ga je Slovensko društvo Hospic, saj spodbuja sprejemanje minljivosti, povezovanje življenja in smrti v večni krog, ki ga umetnost ulovi ter s fotografijo zamrzne v času. »Gre za fotografski diptih, kjer fotografiramo hudo bolno osebo, ki še živi, drugi del pa predstavlja fotografija pokojne osebe,« pojasni Tomc. Marsikdo se ob tem sprašuje o etičnosti tega početja, a je umetniška ekipa projekta na to skrbno pripravljena. »Tema etičnosti je za nas zelo pomembna in smo jo v okviru rednih sestankov fokusne skupine že večkrat odprli. Zavedamo se, da je za umetniški del projekta, katerega cilj sta multimedijska razstava, knjiga (fotoesej z zgodbami hudo bolnih udeležencev projekta), potrebna popolna transparentnost in vključenost vseh udeleženih z njihovim vnaprejšnjim pisnim soglasjem.«
Vključiti je treba vse zdravstvene institucije
Prva večja makova polja najdemo šele proti sončni Štajerski. Zanje imamo pripravljena vedra z vodo, cvetje nabiramo po navodilih florista, na zvezi pa smo tudi s prostovoljno ekipo Slovenskega društva Hospic, ki nabira mak v bližini Ruš. V njej je tudi patronažna sestra Nada Kunstek, ki v okviru paliativne oskrbe v hospicu skrbi za bolnico Jožico, ki se že leta bori s ponavljajočim se rakom, ki se je začel na dojki. »O projektu smo obvestili vse strokovno in zdravstveno osebje, ki sodeluje v Jožičinem zdravljenju, od Onkološkega inštituta, osebne zdravnice, pomoči na domu do patronažne službe in seveda tudi pogrebnega podjetja. Sprva je bil pomislek, da bo za Jožico to dodatno izčrpavajoče, saj je zaradi posledic zdravljenja pogosto depresivna, sama pa opažam, da ji to dviga razpoloženje, da ji je projekt dal voljo do življenja in se prav veseli fotografiranja,« mi zaupa Kunstkova. Da vse to drži, kmalu ugotovim tudi sama, ko spoznam Jožico na njenem domu v Rušah, kjer živi s fantom in muckom.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
