Kako to, da imate na roki dva poročna prstana? Ste se v zadnjih letih, ko vas skoraj ni bilo na sceni, skrivaj poročili?
Ne, sploh ne, saj niti nista na pravi roki. Prstana sta spomin na moja starša.
V zadnjih letih ste izgubili oba, kajne? Kar mladi ste za tako izgubo.
33 let sem imela, ko je umrl oče. Pogrešam ju. Hvaležna sem, da sem ju imela. Mati je zbolela za tumorjem na možganih. Histopatološka preiskava je potrdila, da neozdravljivim. Očeta je ta informacija očitno tako zelo prizadela, da je naslednje jutro doma umrl. Mami je bila takrat v bolnišnici … Ko smo izvedeli za tumor, je šlo vse zelo hitro. Čez dva tedna je bila operacija, potem okrevanje, medtem smo izgubili očeta … Mati je živela še leto in pol.
To pa je bil šok, očeta ste izgubili čez noč. Očitno sta bila z mamo res povezana.
Naša situacija ni tako redka, kadar so zakonci navezani drug na drugega. Moj oče je vedno vse vnaprej pripravil, premislil … Ko sta z mamo hodila na izlete, je naštudiral, kam bosta šla, kje se bosta peljala, kje bosta spala … Mislim si, da je šel pred njo, da jo je tam počakal in vse organiziral.
Kako ste prenesli to izgubo? Ste bili v tem sami ali imate sorojence?
Imam starejšo sestro. V resnici ne vem, kaj reči, ker je to šok za ves organizem; predeluješ, kakor veš in znaš, življenje gre takoj naslednji dan naprej, ti pa si obstal ob novici. Ko je oče umrl, sem začutila, kaj pomeni, da del tebe umre. Res se zdi, kot da se čas ustavi, dela tebe več ni ali kot da potemni. Oče je umrl na dan boja proti okupatorju, v času prvomajskih praznikov, tako da je več kot deset dni ležal, preden smo ga pokopali. V tistem času sem pripravljala govor za pogreb. Skozi to, kar sem pisala, sem nekako dojela, kaj se je zgodilo, in se poslovila od njega. Se zjokala.
Kako ste se spopadali z bolečino, hkrati pa ostali dovolj močni, da ste bili ob strani bolni mami?
Pri žalovanju ni pravila, vsak se odzove po svoje. Bolečina pa … je kar neizprosna. Vedno pripravljena. In postane tudi ogromna praznina, pa gorka tišina … Takrat sem se osredotočila na mamo, ki me je potrebovala. Močna sem zelo, tako pravijo. Po eni strani ves čas upaš, da se bo zgodil kakšen čudež. Saj moraš verjeti, kako pa boš drugače?
Kako je bil videti čas, ki ste ga preživeli ob njej?
Z mamo sva jokali, se tudi smejali, obe sva zelo pogrešali očeta, v njegovem avtu sva se vozili … Ob mami sem se naučila, kako živeti dan po dan. Kako si v resnici vsakega dneva noro vesel, da si še tam, da je ta človek še s tabo … Na življenje in sebe gledaš drugače. Tudi sicer bi lahko tako živeli. Seveda je treba imeti cilje, nekaj, za čimer greš, ampak življenje se lahko tako zasuče, da ga ne moreš imeti pod kontrolo. Ker živim bolj s tokom in sem bila takrat v svojem filmu, v glasbi, ustvarjanju, sem lahko hitro prišla na pomoč, saj nisem v redni zaposlitvi in je bilo to zame preprosteje kot za sestro.
Nadaljevanje čustvenega intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
