Zarja Jana

Knjiga, ki jo je po pripovedovanju naše velike humanitarke Anite Ogulin v zadnjih mesecih njenega življenja napisal Janin novinar Vasja Jager. Knjiga, ki jo je treba prebrati. Ker se vas bo dotaknila, ker vas bo spremenila. V nekaj zaporednih številkah bomo objavljali odlomke iz nje. Ker nismo vedeli. Ker ne smemo pozabiti.

Oče je umrl razmeroma zgodaj, dvainšestdeset let je dočakal. Ko je umiral za rakom, sem mu vse odpustila. Da me ima rada, mi je mama prvič rekla dve ali tri leta pred smrtjo, ko sem vsak dan hodila k njej v dom za starejše; kadar nisem mogla priti, sem jo poklicala po telefonu. In od takrat, ko mi je prvič rekla, je to povedala vsak dan. Zvečer sem jo previjala in ona je zavzdihnila: »Joj, kako te imam rada, kako si dobra z mano!«

Previjala sem jo nežno in obzirno, kot to, kar je pravzaprav bila: moje dete.

Obema so po licih tekle solze.

V mojem otroštvu so starši na podeželju potomstvo dojemali predvsem kot delovno silo, ki je morala živeti v stalnem strahospoštovanju. Življenje ne kot dar, temveč kot kredit, ki ga je treba odplačati z garanjem in pokornostjo. Hrano in streho nad glavo si je treba prislužiti, otrok gor ali dol. Pri nas je veljalo – uboga se na prvo besedo. Kadar sva s Slavkom pozabila, sta naju starša brž opomnila. Če ne s pendrikom, pa s palico ali roko. Najino otroštvo je bilo povsem podrejeno njima, njunima hendikepoma in vrednotam, v katere sta verjela, čeprav jih nista vedno tudi udejanjala. Zato pa sva jih morala udejanjati midva, otroka. Mislim, da se jih ne bom nikoli otresla, a tako mi je čisto prav: konec koncev so to dobre in plemenite vrednote. Če jih seveda uresničuješ z lastnim zgledom.

V stiski sem se zatekala k živalim z naše kmetije. To so bili moji ljubljenčki, in kadar mi je bilo hudo, sem hodila k njim po tolažbo, vzela sem zajčka v naročje, se šla cartat k psu. Saj so bili hudi, ti naši psi, čuvaji, pa tudi čuteča bitja; jaz vedno pravim, da so to plemenite, modre duše, in temu primerno jih imam rada. Vse, kar živi, imam rada. Kadar sem molzla krave, sem jim pela in one so mi dale mleko – bratu, ki jim ni pel, pa ne. Če si jim kaj zapel ali kaj lepega povedal, so se sprostile in si jih lahko pomolzel tudi z majhnimi otroškimi
ročicami, čeprav še nisi zmogel prav stisniti vimena.

Nismo imeli dosti živali: dve kravi, konja, kokoši, prašiča in dva ali več zajcev. Prav na slednje je vezan eden od mojih najzgodnejših spominov. In najbolj bolečih.

Zajci so bili moja skrb. Tisti dan sem šla iz kuhinje, da bi jih nahranila. Zajklja v srednjem boksu je imela gnezdece polno sveže skotenih mladičkov. Odprla sem vratca in zagledala negibno telesce. Golo, drobno kot fižolček. Mrzlo, potem ko se je ravno dodobra napolnilo s toploto. Vzela sem ga v dlan, ponesrečen poskus življenja, da bi se prebilo iz niča. Prvi dih, vrnjen nazaj – porojen v smrt. Drugi mladiči so se kobacali naokoli, stara zajklja je neprizadeto žvečila krmo. Kot da ne vidijo, kaj se je zgodilo. Kot da so vsi slepi.

Saša Kovačič

Iztegnila sem roko, vzela mrzli kupček na dlan. Iz žepa sem vzela robček in ga zavila vanj. Nežno in slovesno, kot sem menila, da si zasluži. Življenje kot dar, ki je neprecenljiv v vsaki obliki – pa četudi traja le nekaj hipov. Trajalo je in svet je bil zato bogatejši in lepši. Zame je bil tisti zajček svet. Zavitega v robček, njegov mrtvaški prt, sem položila nazaj na steljo.

Mati zajklja je v hipu vsa togotna skočila nanj. Zgrabila ga je s sekalci in trupelce zalučala v najtemnejši kot zajčnika.

Komaj sem se zadržala, da je nisem boksnila. Razklenila sem sunkovito stisnjene prste; pobrala sem mrtvega zajčka in ga zavila nazaj. Odnesla sem ga stran, proč od takšne krutosti. Nisem ga mogla pustiti. Moje roke in noge so se premikale same od sebe.

Takrat me je zagledala mama. Zavpila je in me začela vleči za lase.

»Kaj vendar počneš, saj si zmešana! V smeti ga vrzi, takoj!« se je zadrla.

Nisem je poslušala. V nenadnem, zame povsem neznačilnem navalu kljubovanja sem se obrnila na peti in zbežala ven. Urno sem stekla okrog vogala in se skrila v drvarnico. Srce mi je udarjalo ob prsi, ob goltanec, ob senca, tolklo je kot splašena ptica ob rešetke kletke. Moje sanjavo, prestrašeno srce, ustvarjeno za žalost in ljubezen. Zalile so me solze, da sem jasno videla gosti, komaj še prozorni pajčolan, ki se je razraščal med mano in svetom. Z dlanmi sem grela mrtvega zajčka, upajoč, da se bo nenadoma premaknil in zadihal. Nisem mogla sprejeti, da je umrl. Kako bi lahko sprejela nekaj tako nesmiselnega in nepoštenega.

Svet s tem ni imel težav. Iz maternice naravnost v kanto za smeti. Se zgodi in ni vredno besede. Jaz pa sem v mislih prosila: »Samo da ni trpel, samo da ni trpel …«

Klečala sem na tleh drvarnice, deklica s hladnim trupelcem v rokah, in jokala. Doumela sem, da sem sama na svetu in da svet ni zadosti velik, da bi se umaknila pred vso krutostjo, ki je na njem, obenem pa je tako neznanski, da moja ljubezen ne more spremeniti ničesar.

Kožnata membrana med mano in svetom se je strdila v zid.

Zavitega v robček sem zajčka odnesla na vrt in ga pokopala.

Ves tisti dan in vso noč sem mislila na malo bitjece, ki ga mamica ni imela rada.

Tako kot mene moja.

Tako zelo vas imam rada, Anita Ogulin in Vasja Jager, predgovor Karmen Ogulin. Mladinska knjiga, 2025.

Knjiga je na voljo v knjigarnah Mladinske knjige, v spletni trgovini www.emka.si ali na brezplačni telefonski številki 080 12 05.