Bila je tako slavna, da jo je francoski predsednik Charles de Gaulle oklical za »francoski izvozni artikel, enako pomemben kot Renaultovi avtomobili«.
Bila je tako slavna, da je zaradi nje zaslovela vasica Saint Tropez, kjer si je kupila posestvo, in postala mondeno mesto bogatašev. Potem se je, sita slave, na pragu štiridesetih umaknila iz sveta filma in se posvetila boju za pravice živali. »Rada imam podeželje, rada imam živali,« je pojasnila, »krave me ne bodo prosile za avtogram.« Svoj umik leta 1973, pri devetintridesetih, je opisala kot »način, da elegantno izstopim«. Leto pozneje se je gola in še vedno prelepa fotografirala za Playboy.
Res škoda, da je potem estetski vtis temeljito pokvarila z rasizmom in šovinizmom.
Njena generacija odhaja. Generacija lepih in nadarjenih ljudi, ki so bili na vrhuncu slave v petdesetih in šestdesetih, počasi izginja. Pred kratkim je odšel njen prijatelj Alain Delon, mnogi – med drugim tudi nekateri njeni možje in ljubimci – so odšli že davno pred njim. A Brigitte Bardot ostaja. Konec septembra, v soboto, 28., bo praznovala devetdeseti rojstni dan. Za vsak primer, ker nikoli ne veš, si je pa že določila mesto za grob – tako kot Delon, ki se je dal pokopati na pokopališču svojih psov, si je tudi ona izbrala kotiček svojega posestva med grobki svojih živali.
Ni ravno tipična biografija upornice
Brigitte Anne-Marie Bardot se je rodila (leta 1934 v Parizu) premožnim staršem, oče je imel več tovarn. Z mlajšo sestro Mijanou (Marie-Jeanne) sta odraščali v sedemsobnem pariškem stanovanju ob zelo strogih starših, ki sta od njiju zahtevala ubogljivost in brezhibno obnašanje. Oče ju je našeškal, ko sta s sestro med igro razbili dragoceno kitajsko vazo, se spominja v avtobiografiji iz leta 1996 Initiales B.B.: Mémoires. »Od staršev ni dobila veliko naklonjenosti, ko sva začela hoditi, si ni zaželela draguljev, temveč psa,« je povedal njen prvi mož Roger Vadim. Mama jo je vpisala k baletu, ta ji je podaril lepo držo in graciozno hojo. Kot deklica je mislila, da je grda, a starši so jo pogosto fotografirali in snemali. Slava je bila praktično neizbežna: mamina prijateljica, direktorica pri reviji Elle, je prosila, ali smejo Brigitte fotografirati za Elle. Starša sta oklevala, a nazadnje privolila. Leta 1950, pri petnajstih, je bila na naslovnici.
V reviji je fotografijo videl priznani režiser Marc Allégret in zaprosil, da bi dekle smelo nastopiti v njegovem filmu. Starša sta spet oklevala in nazadnje spet privolila. Filma potem ni posnela (na isti avdiciji je režiser zavrnil tudi Leslie Caron in Audrey Hepburn, kaj to pove o njegovem očesu za zvezde?), je pa spoznala mladega asistenta režije Rogerja Vadima, tistega, ki ji je prišel povedat, da navsezadnje le ni dobila vloge, in se zaljubila. Nesmrtno in za zmeraj, kot se pač zaljubljajo najstniki. On je imel 22 let, ona 16. Starši niso takrat nič oklevali in so nemudoma rekli ne, ni govora, oče ji je šel kupit vozovnico za vlak, da bi jo poslal na šolanje v Anglijo, samo potem sta nekega večera, ko sta se vrnila domov, punco našla z glavo v plinski pečici in sta si premislila. A sta postavila pogoj: z Vadimom se sme poročiti šele, ko dopolni 18 let. Tokrat je zmagala, a to ni bil njen zadnji poskus samomora.
Slava je pa medtem drvela naprej, bile so najprej vlogice in potem vloge v filmih, potem je pa leta 1956 zaigrala v prvem filmu Rogerja Vadima – z njim se je poročila tri mesece po osemnajstem rojstnem dnevu – In bog je ustvaril žensko. Bum, čez noč je bila slavna. Mislim, zares slavna. Ponekod so predvajanje filma prepovedali. V ZDA so zaprli več upravnikov kinodvoran samo zato, ker so ga vrteli – pa je kljub temu postal tuji film, ki je prinesel največ dobička. Za glavno igralko so izumili naziv »sex kitten«. Kaj natanko je sex kitten, je težko prevesti, predvsem pomeni privlačno žensko, ki obilno izkorišča svoje atribute za zapeljevanje moških. Postala je simbol osvobojene spolnosti, uporništva proti zatohlim sponam meščanske ozkoglednosti.
Oh, in smo že omenili, Brigitte je bila naravna rjavolaska, ki v enem od prejšnjih filmov ni hotela nositi lasulje, pa si je raje pobarvala lase in postala plavolaska, potem ji je bilo pa tako všeč, da se ni več vrnila k rjavim lasem. In je postala mucka, ki je obnorela moški svet: plavi lasje, z debelim črtalom obrobljene velike oči, našobljene čutne ustnice. Pa zapeljiva ozka oblačila in veliko majhnih bikinijev – ogromno je naredila za slavo dvodelnih kopalk, ki so bile v Franciji že povsem sprejete, v ZDA so bile pa precej pohujšljive – dokler moški niso zagledali Brigitte Bardot v bikiniju, potem pa niso bili več tako šokirani.
Lennon in McCartney sta hotela z njo posneti film. Lennonova prva žena Cynthia si je dala posvetliti lase. Ampak katera ženska lahko uspešno tekmuje z mednarodnim seksualnim simbolom?
In ko smo že pri stvareh, ki so prav zaradi BB zbudile pozornost, med njimi je tudi vasica Saint-Tropez. Tam so njeni starši imeli počitniško hišo, v kateri je kot otrok preživljala poletja, ko pa je pozneje tam snemala film, se je zaljubila v posestvo La Madrague s hišo čisto pri obali in ga leta 1958 kupila. Že prej je imela vilo s štirinajstimi spalnicami v Cannesu. Najprej je bila La Madrague kraj bleščečih zvezdniških zabav, kraj, na katerega je zaljubljen dedec iz helikopterja sipal cvetne liste rdečih vrtnic – ker nič tako jasno ne pove »ljubim te« kot tisoči plešastih vrtnic, očitno – potem je pa posestvo postalo zavetišče za njene živali, kar je še zdaj. In kraj, ki si ga je izvolila za zadnji počitek. Ko pride tisti čas.
Saint-Tropez se je iz zaspane vasice spremenil v mondeno letovišče, ki ga vsako poletje oblegajo turisti. Ni čudno, da jo turistični urad kraja slavi s članki, v katerih poudarja, da je med BB in Saint-Tropezom »dolga ljubezenska zgodba«. Ki še kar traja. »2024 je leto Brigitte Bardot!« so napisali. Za njeno devetdesetletnico pripravljajo veličasten program.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
