Zahvalimo se za dar življenja
Ginekologinja Eva Macun, ženska leta 2016
Nekdanja predstojnica ginekologije v Splošni bolnišnici Jesenice je vodenje oddelka prepustila mlajšim kolegom, sama pa še vedno dela kot ginekologinja in porodničarka. »Mlajši morajo na novo postaviti te naše male svetove, ki jim rečemo oddelki. Vendar je kadrovska stiska postala izjemno velika, tako da zbiramo vse moči ter se skupaj s kolegicami in kolegi zdravniki, babicami, medicinskimi sestrami in vsem drugim osebjem zelo trudimo, da oddelek deluje, da deluje dobro in v dobro vseh porodnic, ki še vedno prihajajo iz vse Slovenije,« pravi. Zadnje čase jo izpolnjujejo in veselijo tudi fitoterapija (zdravljenje z zdravilnimi rastlinami in medicinskimi gobami, ki imajo z dokazi podprte zdravilne učinke), zeliščarstvo in zdravljenje z naravo (čuječnost, gozdna terapija).
Kako vidi svet in kam plujemo po njenem? »Postali smo zelo egocentrični. Vse se vrti okoli nas, vse želimo takoj, zelo hitro in najboljše, kar obstaja. Zato želimo zelo hitro priti do doživetij, destinacije, zdravnika, materialnih dobrin, informacij. Ves čas se nam mudi. Ne znamo se ustaviti, opaziti človeka ob sebi, se čuditi drobni cvetlici, jo občudovati, se je v mislih dotakniti in se ji zahvaliti za njen obstoj v našem življenju. Nismo prisotni v 'sedaj', v tem trenutku s seboj, in se ne zavedamo, da smo povezani z vsem. Želim si, da bi se lahko vsak dan za nekaj trenutkov ustavili, vdihnili in izdihnili, pogledali okoli sebe, videli drobne stvari, začutili trenutek z vsemi čuti in se zahvalili za dar življenja.«
Kateri pa se ji zdijo bistveni problemi naših generacij, kaj opaža na svojem področju? »Problem sedanjih generacij žensk, ki jih srečujem, je pomanjkanje identitete. Iščejo jo skozi druge, skozi družbena omrežja, ki ponujajo navidezen svet. Ugotovitev, da je vse samo navidezno in da je realno življenje popolnoma drugačno, prinaša tudi težke izzive, s katerimi se težko sprijaznijo. To vodi v velike duševne stiske, ki jih vidimo kot depresijo, anksioznost, motnje spanja, pomanjkanje motivacije za delo in ustvarjalnost, motnje v prehranjevanju ter podobne bolezni. Ob tem, da rodnost močno pada, pa se v porodništvu ukvarjamo z veliko bolj bolnimi ženskami, veliko jih ima čezmerno telesno težo, ne skrbijo za svoje zdravje, se premalo gibajo, imajo sladkorno bolezen. S tem pa je ogroženo tudi dolgoročno zdravje otrok, ki se rojevajo. Zato ženskam, ki želijo imeti otroke, polagam na srce, da se na nosečnost dobro pripravijo že prej, da vanjo vstopajo v najboljši telesni kondiciji in z urejenim mentalnim zdravjem. Z ohranjanjem tega tudi med nosečnostjo dajejo najboljšo popotnico otroku za njegovo življenje.«
Sporočite nam ime ženske, ki vas navdihuje, naj bo znana ali pa ne, s kateregakoli področja: po pošti: Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana – Polje, po e-pošti: jana@media24.si ali na Janin Facebook ali Instagram.
***
Ni več empatije, toda nasmeh nič ne stane
Policistka Mirela Čorić, ženska leta 2017
Policistka, ki je bila odlikovana z medaljo za hrabrost, je imela tudi pogum, da si je izpolnila dolgoletno željo ter kljub obveznostim in trem otrokom lani končala študij na fakulteti za varnostne vede. Na to je izjemno ponosna in že razmišlja o magisteriju. Za zdaj še višja kriminalistka specialistka, ki bo decembra napredovala v kriminalistično inšpektorico, je zaposlena na preventivi v vodstvu Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave. Ker si želi čim več otrok in mladostnikov zaščititi in opolnomočiti pred medvrstniškim, spolnim in spletnim nasiljem, o tem veliko predava na osnovnih in srednjih šolah. Razmišlja, da bi o svoji življenjski zgodbi napisala knjigo in s tem še komu pomagala. Za njo je težko obdobje, saj je pred dvema letoma izgubila sestro.
Kako pa ona vidi svet ta čas? »Mislim, da hitro, prehitro živimo, stalno se nam nekam mudi, ljudje si pozabljajo vzeti čas za druženje, trenutke s prijatelji, ni več empatije. Vsak dan bi morali gledati v prihodnost in ne pozabiti na sedanjost, živeti zdaj, za ta čas. Namesto tega se vsi ukvarjajo s preteklostjo, iščejo napake, zamere, preko katerih preprosto ne morejo – bodisi zgodovinske zamere, partnerske in druge, sedanjost pa gre mimo nas. Kar naenkrat se zavemo, da bi marsikaj lahko naredili bolje, a je prepozno. Če si prijazen do ljudi in narave, se ti to tisočkrat povrne, če seješ slabo … Že samo nasmeh nas nič ne stane. Želim si, da bi šli s prijaznostjo, dobro voljo ter dobrimi idejami v sedanjost in prihodnost.«
O problemih sedanjih generacij pa razmišlja takole: »Iz generacije v generacijo prenašajmo dobre stvari, ne slabih. Odrasli smo zgled otrokom. Mladi so šli s tehnologijo in globalizacijo prehitro naprej, ne vem, ali jim sledimo. Seveda se tudi mi trudimo. Včasih si zaželim, da ne bi bilo telefonov, da bi bilo, kot je bilo včasih, ko smo si ob kavi gledali v oči, doživljali trenutek z osebo, s katero smo se družili. Zdaj nas te naprave zamotijo. Vsak klic, vsak klik je nujen, ne slišimo tistega, ki nam sedi nasproti … Je pa res, kadar potrebujem kake podatke, mi ta pametna naprava pride še kako prav. Zaključila bi verzom, ki se mi zdi lep:
Ta svet je lep,
če nekomu nekaj daš.
Ta svet je lep,
če nekoga rad imaš,
če stisneš roko komu,
ki ga kaj boli.
Ta svet je lep,
če si človek do ljudi.
Tone Pavček
