Trmasta Ana se ni dala, ni jokala in se smilila sami sebi, saj to ni v njeni naravi. Najprej si je vzela čas zase, naredila inventuro življenja, se temeljito spočila in počela stvari, ki jo veselijo in za katere doslej ni imela časa. Vmes pa so prihajale ponudbe za službo. Nazadnje je sprejela tisto, ob kateri ji je najbolj zaigralo srce, seveda je spet povezana z delom s starejšimi. Vendar ne hiti, počasi se loteva novih izzivov, vmes pa potuje in uživa. Najraje z vnukom, za katerega je nasmejana in ljubeča nana Ana. Mnogi pravijo, da nista prav nič videti kot babica in vnuk. Mladostna Ana pa se na to samo smeje.
Ujeli smo jo nasmejano, polno energije, spočito in pripravljeno na nove izzive na domačem vrtu, kjer naj bi, tak je bil načrt, čez poletje ležala in brala knjige.
Poti spoznanja so jo vodile k sebi
»Pa sem menda ravno letos še najmanj bila tu in še najmanj počivala. Poletje sem začela s pohodnimi podvigi po gozdovih, divjini in obmorskih poteh, tako sem se fizično utrudila, o marsičem razmislila, prišla do pomembnih spoznanj in se lepo umirila. Narava, osama in mir so mi dali toliko zanosa, da sem se odločila za temeljito čiščenje vsega, kar je povezano z mojim življenjem, od odnosov do fizičnih reči. Čistila sem stanovanje, podarila mnogo predmetov, oblačil in vsega, za kar se mi je zdelo, da ne potrebujem nujno. Posvetila sem se tudi vsem tistim rečem, za katere prej nisem našla časa, energije ali sredstev. V trenutku navdušenja nad novico prijateljice, da bo odpotovala na bolj osamljen otok, sem si hitro še sama kupila letalsko vozovnico in jo mahnila z njo ter na najinem popotovanju poiskala sama sebe. Za zelo ugodno ceno sem letela, se naučila surfati, se vzpenjala na vulkane, spoznala nekaj sila zanimivih in navdihujočih ljudi, plesala, opazovala sončne vzhode in zahode ter predelala vse tisto, kar se mi je zgodilo v zadnjega pol leta,« pripoveduje zagnana direktorica.
Žrtev spletne prevare
»Naporno je bilo predvsem psihično, preden sem ugotovila, da je bil poizkus moje diskreditacije naročen, in preden so mi razložili, da sem bila žrtev tako imenovanega 'fishinga', ko računalniški program na podlagi algoritmov prepozna tiste osebe, o katerih se je po spletu precej pisalo, jih med seboj združi ter pošlje z virusom in zanimivim naslovom kot vabo nevednim ljudem, da bi na povezave kliknili in si nakopali težave. Tako je na primer moja soseda med oglasi na Facebooku zasledila, da se z različnimi, sicer uglednimi znanimi osebami ukvarjam s finančnimi prevarami. Pa se seveda ne in se nikoli nisem. Ampak kako boš to razložil starejši gospe, ki je prepričana, da je vse, kar prebere na družbenih omrežjih ali spletu, resnično? Gospe, ki ne ve, kaj so to lažne novice, kaj so spletne prevare. Kar je zelo skrb vzbujajoče, saj je ravno spletnih prevar največ med starejšimi, ki niso dovolj informacijsko podkovani, in tudi v Sloveniji je kar nekaj starejših na ta račun ostalo brez finančnih sredstev ali plačalo nekaj, česar potem niso prejeli. Najprej sem se s tem, kaj si bodo mislili ljudje, obremenjevala, potem sem se sprijaznila in prišla do ugotovitve, da je pomembno samo, da jaz vem, da sem poštena. Da nikoli nikomur nisem nič žalega storila in nisem naredila popolnoma nič narobe, pa naj si kdorkoli izmisli karkoli, ali naj mojo identiteto izrabi katerikoli program,« pravi Ana, ki se zaveda, da nikoli ne bo vsem všeč, in je občutila tudi kar nekaj zavisti.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
