Ko se konča življenje, se naredi obračun: je bilo lepo ali slabo? Ali vsakega nekaj? Za oseminosemdeset let Alaina Delona bi lahko rekli, da je bilo dobrih let več kot slabih, imel je usrano otroštvo in zelo žalostnih zadnjih pet let, ampak tisto vmes je bilo pa pretežno v redu. Francoski predsednik Macron mu je v slovo napisal: »Bil je več kot zvezda, bil je francoski spomenik.«
Z rahlim vonjem po žveplu, očitno.
Voham hudiča
Toda njegovih zadnjih pet let … Leta 2019 je imel svoj zadnji veliki javni nastop: na festivalu v Cannesu, kjer se je pred desetletji začel njegov vzpon, je dobil častno zlato palmo, podelila mu jo je nadljubljena hči Anouchka, njegov najljubši otrok. Pred prizoriščem so pa divje protestirali. Pa 25.000 ljudi je podpisalo peticijo, v kateri so se zgražali, da priznanje za življenjsko delo dajejo nekomu, ki je izpričano »rasističen, homofoben in mizogin«. Njegov odnos do žensk lepo povzame naslov njegovega drugega filma, komedije Bodi lepa in drži jezik (1958). Pa kakšno je kdaj tudi klofnil, je nekoč priznal – ampak samo, če ga je napadla. Njegova sinova sta ga obtožila domačega nasilja, eden je povedal, da je njegovi mami zlomil osem reber, nos pa kar dvakrat. Podpiral je desničarske politike, objokoval ukinitev smrtne kazni, prijateljeval z gangsterji (da so prijatelji že od prej, je razložil – kaj počnejo, mu pa ni mar, ker pač vsak odgovarja zase), imel na svojem posestvu strelišče in dobro založeno skladišče orožja, za katero ni imel dovoljenja, se družil z Jean-Marie Le Penom, voditeljem skrajnodesničarske Nacionalne fronte (ki se je zdaj pod Le Penovo hčerjo preimenovala v Nacionalni zbor), javno podprl političarko, ki je rekla, da je »Francija dežela bele rase«. Da »ima jajca«, jo je pohvalil. »Klobuk dol. Briga me. Povem, kar mislim, in bom to počel še naprej.« Kot so rekli, vonj po žveplu …
Umetniški direktor canskega festivala je pa potem v svojem govoru ob podelitvi rekel: »Delona ni strah zmote, nepriljubljenosti, ne razmišlja kot drugi in ni ga strah samote.«
Ah, potem je pa vse v redu.
Tudi spomeniki jokajo
S samoto se je potem Delon veliko družil, le kakšen mesec pozneje ga je zadela kap in po njej se ni nikoli pobral – da ga je »manj«, je rekel in se skril na svoje podeželsko posestvo Douchy. Družbo sta mu delala samo gospodinja in pes, občasno so ga obiskovali trije (uradno priznani) otroci. Leta 2022 se mu ugotovili še počasi napredujoč limfom. Začel je omenjati evtanazijo. »Sit sem tega sveta,« je zavzdihnil. »Sovražim nekatere ljudi, sovražim to, da je vse umetno in da je pomemben samo denar. Ta svet bom zapustil brez obžalovanja.« Za zadnji dom si je izbral kapelo na pokopališču, ki ga je sam uredil na svojem posestvu za več kot trideset svojih psov.
In potem so si v lase skočili trije njegovi otroci.
Koliko otrok je imel, je rahlo negotovo, zagotovo pa vsaj štiri. Iz razmerja s pevko Nico (tisto iz Velvet Underground) je imel sina Christiana (z vzdevkom Ari), a ga ni nikoli priznal. Ker je imela otrokova mama duševne težave, ga je vzgajala Delonova mati in mu dala tisto, česar sinu nikoli ni ponudila: dom. Verjela je, da je res njen vnuk, saj je bil Alainu zelo podoben. Dvakrat je skušal Ari na sodišču iztožiti ugotavljanje očetovstva, pa mu ni nikoli uspelo. Umrl je lani pri šestdesetih zaradi mamil.
Z mamili (pa z nasiljem in z orožjem) sta imela težave tudi druga dva sinova, Anthony iz njegovega edinega zakona, in Alain-Fabien iz razmerja z nizozemsko manekenko Rosalie van Breemen, s katero ima Delon tudi edino hčerko Anouchko. Nikoli ni skrival, da je hči njegov daleč najljubši otrok, sinovoma pa je bil po pričevanjih slab oče. Kako naj bo dober oče nekdo, ki nikoli ni imel družine? Anouchka bo podedovala polovico njegovega premoženja, ki ga cenijo na 300 milijonov dolarjev, sinova pa vsak po četrtino. Vendar vsi trije pravijo, da se niso sprli zaradi denarja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
