Ujeti Domna je kot spraviti pobeglega duha v steklenico: zelo težko. Njegov urnik je zapolnjen do zadnje minute za več kot eno leto naprej. Želijo si ga po vsem svetu, zato je njegovo življenje vrtiljak letal, hotelov, plesnih dvoran in stotin učencev. Visoki, elegantni in vedno do zadnjega laska urejeni in nasmejani plesalec, ki se giblje lahkotno kot valovanje morja, pa v tem uživa tudi po skoraj štirih desetletjih nenehnih treningov in tekmovanj. »Nedavno sem sodil na mednarodni tekmi Hongkong Open, pred tem sem bil v Pekingu in na azijski turi. Kmalu me čaka pot v Šanghaj, Tokio, Los Angeles, v Italijo, Nemčijo in še malo v Slovenijo,« strese iz rokava in doda, da je ples treba imeti zares rad, sicer vsega tega ne zdržiš. Ali pa se naveličaš neskončnih ur treningov in vsega, kar spada poleg. Zaradi njegove zasedenosti sva se uspela ujeti le po spletu, ko je bil v Hongkongu.
Težka in naporna pot do svetovnega vrha
»Ko sem pred dvajsetimi leti prestopil med profesionalne plesalce, sem tudi med prvimi začel hoditi v Azijo. Takrat so začeli tam pripravljati čedalje več tekem in nas vabiti na ta konec sveta. Ker sem čedalje več časa preživljal v Singapurju, na Japonskem, Kitajskem, Tajskem in v drugih azijskih državah, mi je precej olajšalo življenje, ko sem si ustvaril bazo v Hongkongu,« je povedal Domen, ki je začel plesati še kot mulček, pri sedmih letih. Začel je kot veliko njegovih sovrstnikov z osnovnimi tečaji. Ples mu je počasi zlezel pod kožo, zelo je užival v tem življenju. Starši so ga podpirali in z veseljem vozili na treninge. Šlo mu je dobro. Zato si je, razumljivo, želel postati boljši in boljši. In ker so bili takrat najboljši plesni učitelji v Italiji, mu ni bilo težko spakirati kovčkov in se preseliti v Verono, prestolnico umetnosti, kulinarike ter tudi plesa.
Doma na vrhu, v tujini na dnu
»Sprva je bilo težko. Bil sem mlad, šel sem v svet. Doma sem bil prvak, v tujini (še) nihče in se je bilo treba nenehno dokazovati. Prva štiri leta so bila še posebej težka. Ni bilo ravno preprosto zgraditi si novo življenje in narediti nov korak v karieri. Zlahka sem se naučil jezika, vse drugo je šlo počasneje. Trdo delo se je obrestovalo, ko sem bil prvič v finalu v slovitem Blackpoolu. Potem so se stvari hitro spremenile. Začela so se mi odpirati vrata, pa tudi počasi sem že začel služiti svoj denar s poučevanjem parov in delom trenerja. Na srečo sem kot finalist tudi nekaj malega zaslužil na tekmah. Začeli so me vabiti v šove. To se začne kotaliti kot snežna kepa, vendar se je treba ves čas dokazovati. Če ni rezultatov, stvari ne gredo,« je poudaril Domen. Zelo je bil vesel svoje prve pogodbe za plesno turnejo po Japonski. »V deželi češnjevih cvetov in Aziji nasploh je ples zelo cenjen, veliko bolj kot pri nas. Na Kitajskem je kopica plesnih univerz in akademij, na Japonskem, v Koreji in drugih azijskih državah je ples zelo spoštovan, obvladovanje standardnih plesov je del njihove kulture in pomemben del poslovnih dogodkov. Ljudje v Aziji zelo veliko plešejo, veliko plesa je na televiziji. Navdušeno obiskujejo plesne šove v dvoranah in gledališčih. Predvsem za ljudi iz bogatejših slojev je znanje plesa obvezno. Začnejo se ga učiti precej zgodaj. Zelo spoštujejo prvake in jih pogosto vabijo na plesne dogodke ter delavnice. Sam sem na Japonskem dvanajst let imel menedžerja, ki mi je pomagal urejati vse to,« je razložil naš plesalec, ki ga na Japonskem ljudje prepoznavajo na ulici in želijo z njim poklepetati ter se fotografirati. V tem milijonskem mestu se počuti zelo domače. Vesel je, da tu veliko ljudi govori angleško, kar v azijskem svetu ni čisto običajno. Po številnih potovanjih ugotavlja, kako so si azijska velemesta podobna in kako brezosebno živijo ljudje v teh velikanskih mravljiščih. Zato se z veseljem vrača v Nemčijo, od koder se podaja na plesne obveznosti po Evropi in Ameriki.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
