Še nekaj mesecev, ne, še nekaj tednov prej pa je kazalo, da je njegova izročitev ZDA neizbežna in da bo umrl v ameriškem zaporu. In potem tisti neprecenljivi dar, ko so dolgotrajna pogajanja, ki so se vlekla mesece in vmes večkrat zastala, pogajanja med ameriškim tožilstvom in Assangeovimi odvetniki o njegovem priznanju krivde v zameno za prostost, končno pripeljala do sporazuma, s katerim lahko živita obe strani: on je pristal, da prizna krivdo za eno od osemnajstih točk obtožnice in uniči vse še neobjavljene dokumente, ki zadevajo ZDA, tožilstvo pa je pristalo, da ga v zameno za vse to obsodijo na natanko toliko mesecev, kot jih je že preživel v zaporu, 62, potem pa izpustijo in ga ne bodo več preganjali, nič več mu ne bodo dihali za ovratnik.
In tako se je zgodilo. Natanko teden dni pred rojstnim dnem je kot svoboden človek pristal v domači Avstraliji. Ni padel na kolena, ni poljubil tal, nič zelo dramatičnega ni bilo, samo roko je zmagoslavno dvignil na vratih letala. Še sem tu. Spet sem tu.
Zapečateno s poljubom
Mediji so še dneve po tem razglabljali, kaj njegova izpustitev pomeni za svobodo izražanja (nič dobrega, so se strinjali, njegova kruta zgodba je prestrašila veliko potencialnih žvižgačev in raziskovalnih novinarjev). Assange ni rekel nič. Popolnoma nič. Samo zasanjano se je smehljal. Mogoče je moral skrivaj obljubiti, da bo tiho. Mogoče mu je preprosto zmanjkalo besed. Mogoče je v notranjosti prav tako zlomljen, kot je videti na zunaj: na ekvadorsko veleposlaništvo je vstopil kot vitek, vitalen štiridesetletnik, dvanajst let pozneje je iz letala po 72-urnem letu na avstralska tla stopil utrujen trebušast starec z zabuhlim obrazom. Močnomočnomočno je objel mater svojih dveh sinov, žensko, ki je nikoli ni poznal kot svoboden človek, srečal jo je šele, ko je bil prostovoljni ujetnik v Londonu na veleposlaništvu, tam sta skrivajoč svoj odnos pred vsemi spočela otroka, z njo se je leta 2022 poročil v britanskem zaporu, rezerviranem za najbolj okorele zločince. Fotografije njunega prvega svobodnega objema njo kažejo v hrbet, samo slap rjavih las je videti, on, za glavo večji od nje, ima pa tako spokojno srečen izraz. Prižeto k sebi jo je dvignil s tal in jo poljubil. Pred vso tisto množico sta imela povsem intimen trenutek. Poljub, ki je govoril o leta zatajevanih željah. Potem je objel in poljubil svojega očeta. In nato spet ženo. Intimno, dolgo, na usta.
Ona, Stella Assange, njegova partnerka, prijateljica, odvetnica in največja zagovornica, je še naprej njegov glas. Brez njega je na tiskovni konferenci stopila pred novinarje in spregovorila o njegovi prihodnosti: »Julian namerava vsak dan plavati v oceanu. Namerava spati v pravi postelji. Namerava okušati pravo hrano in namerava uživati svojo svobodo.« In še naprej, je dodala, bo »branil človeške pravice in dvigoval glas proti krivicam. Sam se bo odločil, kako bo to počel, saj je svoboden človek.« Je. Končno.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
