Na zunaj je njegova zgodba sicer videti kot izjemna športna pravljica, vendar se za uspehi skriva veliko trdega dela in odrekanja. Z Žigom in njegovo mamo Tanjo smo se prejšnji teden srečali po njegovem treningu v Tacnu. Sicer je še vedno pod vplivom velikega uspeha, a ne spi na lovorikah, temveč še bolj motiviran trenira naprej. Čakajo ga namreč nove preizkušnje.
Na koncu se izplača
Veslaški šport mu je bil položen v zibelko, saj je od rojstva z mamo spremljal očeta, pozneje pa tudi sestro, na tekmovanjih. Po najrazličnejših čolnih je lezel in se pretvarjal, da vesla, še preden je začel hoditi, se spominja Tanja. Žiga pa se še vedno spomni, kako mu je oče, ki je s seboj na počitnice na Korziko vzel čoln, komaj triletnemu prvič dovolil veslati. Odtlej vesla skoraj vsak dan. Če ne bi bil tako uspešen na vodi, bi zagotovo blestel v kakšnem drugem športu, je prepričana mama, kajti rodil se je z izredno motoriko, hodil pa je že pri šestih mesecih. Nekaj časa je treniral hokej. Ko so ga peljali na prvi trening in postavili na drsalke, je po pol ure takratni trener Ivo Jan dejal, da že dolgo ni imel na drsalkah tako stabilnega otroka. »Kateregakoli športa se je lotil, ga je neverjetno hitro usvojil. Večina ljudi ni mogla verjeti, da je to sploh mogoče. Enostavnejše osvajanje veščin, pa izredna delavnost sta po mojem njegov zmagovalni recept. Žiga se ni nikoli zanašal samo na svoj talent,« pove mama. »Kadar sem se zanašal na talent, nisem zmagal in nisem bil zadovoljen, zato tako trdo delam in na vodi treniram tudi pozimi, ko je zunaj minus, pa bi veliko raje ležal na toplem pod odejo ter pogledal kakšen film. Ampak na koncu se izplača,« pravi mladi evropski prvak.
Zabava na brzicah
»Nihče od naju z možem si ni mislil niti želel, da bi bila najina otroka vrhunska športnika, sva pa želela, da bi se ukvarjala s športom, ki spodbuja zdrav način življenja.« Na koncu je oba prevzel vrhunski šport. Ko sta bila še majhna, ji ju je bilo precej težko gledati na divjih vodah. »Z leti sem videla, da vedno več zmoreta in znata in mi ju je bilo lažje spremljati. Sprejela sem njun šport in se zavedela, da jima moj strah prav nič ne pomaga. Simon je oba naučil spoštovati divjo vodo in oceniti trenutek, ko je treba odnehati. Žiga že od malega ne pozna strahu pred vodo,« pripoveduje Tanja. »Vodo morda dojemam malo drugače kot drugi. Vse te nevarne brzice vidim kot zabavo. Zato mi oče vse do devetega leta ni pustil skozi znamenito tacensko zapornico. Bolj ko je voda divja, bolj se mi zdi zabavno,« dodaja Žiga, ki vodo po drugi strani neizmerno spoštuje. »Ima pa svoje zakonitosti, ki jih moraš upoštevati. Oče me je naučil, kje je linija najhitrejša in kaj naj naredim, da bom dosegel želeni rezultat.« Trenira minimalno štirikrat na teden, po navadi dvakrat na dan, včasih tudi trikrat. »Naravnal sem se, da je to moj življenjski slog, moja rutina. Če ne naredim treninga, me peče vest. Zato dam raje vse od sebe, in če potem z uvrstitvijo nisem zadovoljen, si ne očitam, da nisem naredil največ, kar bi lahko!« Čeprav navihan in igriv najstnik, je vendarle izredno odgovoren in zrel za svoja leta. »Takšen je že od malega. Vedno je bil bolj zrel od vrstnikov. Njegovi prijatelji so bili vsaj nekaj let starejši od njega. Včasih se pošalim, naj bo vendarle še malo otrok, ampak me noče poslušati,« se smeji Tanja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 28. maj, 2024.
