Pravite, da ste v najtežjih trenutkih vedno pisali, ker ste se tako najlažje pogovorili sami s sabo. Kaj vas je spodbudilo k pisanju te knjige?
Ko sedim tako v krogu s svojimi klienti, poslušam njihove zgodbe, vem, kako živijo in kakšne posledice imajo zaradi preteklosti, se mi zdi to tako zanimivo, da si želim deliti. Po tridesetih letih tega dela imam predstavo o poti, ki se začne, ko se človek zaveda, da ima problem. Najprej misli, da bo za terapijo treba samo malo teči, pa hoditi na sestanke podporne skupine, potem pa se začnejo stvari odpirati in je naenkrat treba zagrabiti celo paleto pomoči, da sploh preživiš. Potem pridejo skozi tunel preteklosti in postanejo dezorientirani, ker ne vedo, kaj naprej. Vse življenje so bežali, zdaj jim naenkrat ni več treba. Želela sem opisati po eni strani proces okrevanja, po drugi strani pa proces osebne rasti – kako se človek iz bube in potem gosenice prelevi v metulja ter dobi krila.
Ampak ob tem ste odkrili in razkrili tudi marsikaj o sebi.
Zdi se mi, da vse, kar počnem, temelji na iskrenem vpogledu vase. A ni hinavsko od drugih zahtevati, da ti iskreno zaupajo, o sebi pa nič ne poveš? Pošten odnos se zgradi med dvema, ki si vzajemno zaupata. Razkrivam se, ker sem tudi sama prehodila to pot in je to pomembno za odnos, ki ga vzpostavim tako s svojimi klienti kot s svojimi bralci. Nič nimam skrivati. Biti človek je včasih zelo težko, vse sorte se ti zgodi, različni izzivi so, veliko napak narediš. Če jih ne ponavljaš, je že v redu – če se iz njih kaj naučiš.
Pravite, da smo vsi ujetniki preteklosti, oblikovani iz prepričanj in stališč, ki smo jih v sebi oblikovali največkrat v zgodnjem otroštvu. Zakaj nekateri mirno plovejo skozi življenje, drugi se pa znajdejo pred hudimi izzivi zaradi travm iz preteklosti in morajo poiskati pomoč?
Baje teorija pravi, da naj bi bila približno polovica ljudi tako imenovano varno navezana in naj ne bi imela hujših problemov ali pa jih je sproti reševala učinkoviteje kot tisti, ki se zaradi stališča, da so slabi, da je svet nevaren in da je treba stalno biti v obrambi, znajdejo v zapletenih odnosih. Slednji se spet delijo na tiste, ki nekaj popijejo, pojejo ali se z nečim zadenejo – kemično ali nekemično, zato ker še niso pripravljeni s tem opraviti, in na one, ki si rečejo, zdaj pa dosti heca. Vreden sem, da samega sebe naredim v svojo najboljšo možno varianto. Odvisno je od tega, kako težke težave imaš, kolikšna je tvoja sposobnost njihovega reševanja, kako dobre učitelje imaš v otroštvu, da ti pokažejo, kako se težava rešuje, pa tudi od tega, koliko se zadevaš. Po mojih izkušnjah je zasvojenost način odlaganja težav. Namesto da bi se iz posledic napačnega življenja naučili, kako bolje živeti, teh posledic raje nočemo čutiti. Zato se človek napije, zadene, preokupira s telesno aktivnostjo ali pa s kompliciranim odnosom, ker se še ni pripravljen resnično spremeniti.
Kdaj pa je pripravljen?
To je pa tisti trenutek, ko človek doseže dno. Skratka, na neki točki se človek odloči, in če je odločitev resna, se da veliko narediti.
Kdaj veš, da si dosegel dno?
To je pa intimno vprašanje, vsak ve zase. Verjetno, ko ne moreš več živeti, kot živiš. Stvar je v tem, da je teh »podnov« veliko. Recimo, ženska v kompliciranem odnosu s partnerjem reče, ja, ne morem se ločiti, zato ker pač ne moremo živeti z enim dohodkom, pa otroci potrebujejo očeta. Res, da ta oče v bistvu ni najboljši, ampak … »Ampak« je nevarna beseda, ko sam sebe vržeš na finto in greš nižje in nižje in nižje in na koncu pride do fizičnega in psihičnega nasilja, do tega, da imajo tudi otroci težave. »Podnov« je veliko, kdaj je trenutek, ko rečeš, »dosti!«, je pa zelo individualno.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 28. november, 2023.