Profimedia

Bil je torek in mudilo se mi je na fakulteto. Ko sem se začela ličiti, sem v levem očesu opazila kri. V kotičku je bilo oko rdeče kot oko kakega zombija. Ker brez oči zame ni preživetja in ker imam keratokonus (izbočeno roženico), zaradi katerega nosim poltrde kontaktne leče, sem bila v manjšem šoku. Jasno, da sem želela takoj preveriti stanje na urgentnem oddelku očesne klinike. A čeprav imamo po zakonu pacienti pravico do nujne pomoči, sem ugotovila, da v praksi še zdaleč ni tako.

Očesno kliniko sem v minulih desetletjih dobro spoznala. Spomnim se še, ko je bil oddelek za paciente s keratokonusom na podstrešju stare klinike, kjer je bilo poleti obupno vroče. Občudovala sem sestri, ki sta kljub živčnim pacientom ohranjali mirno kri. Tudi sama sem bila na prvih pregledih nejevoljna, ker so me sicer hitro sprejeli, ko pa so mi dali v oči kontaktne leče, so me pustili čakati več kot dve, tri ure. Kasneje sem izvedela, da je to nujno, saj se mora na trde ali poltrde leče oko privaditi in je torej čakanje nujno. Pred leti se je klinika preselila v nove prostore, sestri pa sta se očitno poslovili, saj sem tokrat naletela na precej mlajšo, ki pa me je hitro odslovila, saj je imela polno čakalnico. »Pojdite na urgentni oddelek,« je rekla.

Zaradi keratokonusa imam posebne težave. Leče so zame obvezne, sicer se mi hitro slabša dioptrija. Vseeno sem šla prej še na recepcijo, tam pa so želeli napotnico z oznako nujno. Sprejemna sestra mi je predlagala, naj to uredim po telefonu, vendar je receptor v ambulanti osebne zdravnice vztrajal, da me morajo videti. Ker se mi ni zdelo pametno voziti na več koncev in krajev, naj bi – po navodilih receptorke – potrkala naravnost na vrata triažne urgentne ambulantne na kliniki. »Pa saj čakate že več kot uro,« je gospa v polni čakalnici rekla staremu gospodu. Nato je glasno potrkala, ven pa je stopila blondinka popolnega videza. Gospod je povedal, da si želi samo neko informacijo, a je bila neomajna: brez napotnice ne bo nič! Kakšno informacijo potrebuje, je sploh ni zanimalo. In seveda je meni rekla enako: »Potrebujem napotnico pod nujno …« Čeprav sem vztrajala, da me skrbi samo, ali imam še lahko lečo v očesu ali pa se mi bo stanje poslabšalo in kaj sploh je ta krvavitev, gospodične to ni zanimalo.

S klinike sem šla na robu solz, saj sem se bala škode na očesu, brez leče pa sem slepa kot miš. Zato sem klicala optiko, kamor zadnja leta hodim v koncesijsko ordinacijo, saj je čakalna doba samo nekaj mesecev, medtem ko sem se na očesni kliniki morala naročiti skoraj dve leti pred želenim datumom! V tej zasebni optiki so me prosili, naj oko fotografiram in jim pošljem sliko. Ko sem pozneje poklicala, je optičarka poiskala zdravnico, ji pokazala mojo sliko, nato so mi razložili, da gre za počeno kapilaro in da je skrb odveč.

Odvalil se mi je kamen od srca in bila sem hvaležna za pomoč, ki bi jo seveda prej pričakovala v javni bolnišnici kot pa zasebni optiki. Še posebej zato, ker so mi na Ministrstvu za zdravje na vprašanje, ali je res nujno, da imamo v takih primerih napotnico, odgovorili: »Pacient ima na podlagi Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) pravico do nujne medicinske pomoči, ki je ni mogoče kakor koli pogojevati, še zlasti ne s plačilom ali napotnico. Nujna medicinska pomoč je neodložljivo ravnanje, ki je potrebno za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja.«

Ja, moja težava se ni izkazala za usodno. A če bi me sestra spustila samo v bližino zdravnika – prepričana sem, da je na očesni kliniki veliko dobrih zdravnikov –, bi to lahko ugotovili v nekaj sekundah. Da ne omenjam starejšega pacienta, ki bi informacijo lahko dobil v kakšni minuti in s tem še malo izpraznil čakalnico. Red seveda mora biti, ampak prileže se tudi malo prijaznosti in ustrežljivosti do človeka v stiski, ki išče pomoč.

Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 19, 13. maj 2025.

revija Jana