Profimedia

Slovenci smo vandrovci. Od marsikod so v teh dneh na naše telefone leteli posnetki. In vsaj na mojem se je kar nekajkrat izpisalo: pol Slovenije je tukaj! Hrvaška, Italija in Bosna, za te destinacije vem. Čeprav smo zdaj že vsi doma, so vtisi sveži. Če govorim o tistih, ki jih poznam, zelo slabih ni. So pa različni. 

Sin je bil v Apuliji, ki jo v zadnjem času Slovenci množično obiskujejo. Tudi v lastni režiji. Tudi družine z otroki. In psom. Četudi ni ravno za vogalom, tam mrgoli Slovencev. Moji so potovali po svoje, a niso imeli težav. Vse je »štimalo«. Profesionalno, korektno, vljudno. Tako kot to v turističnem poslu mora biti. Cene pa praviloma nižje kot pri nas. Nastanitve, trgovine in gostilne. Če bi imeli še kak višji hrib za trošenje odvečne energije, bi bilo idealno, je presodil oče treh zelo živahnih otrok.

Pexels

Drugorojenec se je z družino namenil v Bosno. Ker Bosna ima kaj pokazati. A bolj kot naravne lepote so jih očarali ljudje. Bilo je, kot da bi prišli k starim znancem. Ni bilo gostitelja, ki se jih ne bi razveselil, malima puncama ponudil kaj »za povrh«, staršema pa kozarec za skupni spomin »na ona dobra stara vremena«! Ki se jih generacija naši potomcev komaj spomni. O triletni bratomorni vojni, v kateri je v Bosni umrlo sto tisoč ljudi, so brali in slišali. A vedo, da tam računi še niso poravnani. Vsake toliko se resno zaiskri. Pa vseeno smo Slovenci, ki smo jo med osamosvojitveno vojno v primerjavi z njimi zelo dobro odnesli, tam iskreno dobrodošli. Ni primerljivo z Italijo, se je strinjal tudi njegov brat. Prikimavava tudi midva. A letos sva bila na Braču.

Midva, dedek in babica torej, sva bila, čeprav že tolikokrat na Jadranu, tam prvič. In otok je res nekaj posebnega. Ne zaradi Bola. Predvsem zaradi človeka, ki je na tem »kršu » moral preživeti, še preden so ga odkrili turisti. Prvič sem videla nasade oljk in trte rasti dobesedno iz zdrobljenega kamenja. In to na takih strminah, da do tja ne ovca ne koza ne zmoreta. Človek pa mora. Kako, ne vem. Čeprav vse opravijo ročno, je olje tam cenejše kot naše, kjer najtežje opravijo stroji. Hrvaški otoki danes živijo za poletne mesece. Tudi Brač.

Profimedia

Mnogi domačini se tja vrnejo šele pred majem. Turistom odprejo  apartmaje, jim strežejo, vozijo barke, jih učijo vodnih vragolij … Tudi večina lokalov in hotelov je aprila še zaprtih. A toliko jih je vendarle bilo, da ni bilo nobenega dvoma. Hrvaška je postala zelo draga počitniška destinacija. V hotelu, ki je, mimogrede, gromozanski arhitekturni tujek v nekdaj tipičnem otoškem mestecu Postira, boste za deci vina plačali pet, za kavo tri, za veliko pivo pa sedem evrov. Res je, hotel je sodoben, ponuja vse, kar ti srce poželi, osebje je profesionalno … ,a šele letos sem dojela, zakaj so poznavalci že lani opozarjali, da bodo visoke cene odgnale preveč turistov. Ker se selijo tudi v trgovine, jezijo tudi domačine. Vsi ne živijo od turistov. Da bi jih pomirili, so trgovske verige domačinom ponudile kartice ugodnosti s precejšnjimi popusti. Nekaj podobnega poznamo tudi pri nas. A na Hrvaškem naj bi bili ti popusti občutnejši. Ker pa so tudi oni v EU, pretiravati ne smejo. Pa četudi to pomeni, da tisti, ki lahko, raje kupujejo pri sosedih.

Pod črto pa, čeprav Slovenci za koga tam nismo dovolj petični, nas tudi z višjimi cenami ne bodo odgnali. Nostalgija in spomini delujejo. Velja za mojo generacijo. Mladi pa … kdo ve!?

Kolumna 'Ni mi vseeno' je objavljena v reviji Jana, št. 19, 13. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana

O avtorju

Majda Juvan