Sem hotela najprej povedati, da je frizer/vizažist/pevec Martin Perović najbolje varovana mariborska skrivnost, ampak kako lahko rečeš, da je skrivnost nekdo, h kateremu v salon po pričesko prihajajo iz vse države in tudi iz tujine? Kako so lahko »dobro varovana skrivnost« fotografije njegovih preobrazb, ki imajo na njegovem FB-profilu na desetine tisočev, tudi po 200 tisoč klikov? No, ne moreš. Lahko pa rečeš, in za tem stojim, da o njem v medijih ni prav veliko napisanega. Ne sonči se v tabloidih, ne nastopa na družabnih straneh. Očitno se Martinov sloves širi od ust do ust. In obide jih zelo veliko.
Ženska sedi za mizo, na kateri kraljuje velika vaza tulipanov, in žari. Sije, ne samo zaradi nove pričeske, se mi zdi, žari od zadovoljstva. Najstniški sin, tudi sveže sfriziran, se zraven nje ljubeče posveča svojemu telefonu, čez nekaj minut pride še hči, tudi ona s svežo pričesko, tudi ona obsijana s spokojnim zadovoljstvom. V mariborsko predmestje Kamnica so se pripeljali iz drugega kraja. Da je Martinova stranka že več let, pravi gospa, »in ga ne dam!«
In potem pride Martin Perović. Ima čudovit nasmeh, ne toliko zaradi njegove nesporne dentistične popolnosti, temveč zato, ker se smeje tudi z očmi. Ki so rjave in tople.
Skupaj
Takole se je začelo, pri sedemnajstih se je z družino iz srbskega Leskovca priselil v Maribor. Občutljiva leta, pravi, a ni imel veliko izbire, ampak je na srečo po prilagodljivosti podoben svoji mami, Slovenki. »Če bi bil po očetu, se to ne bi izšlo,« se smeje.
Najprej je svojo prihodnost videl v glasbi, še kot otrok je začel nastopati na festivalih in tekmovanjih, a zdaj, se zdi, je njegova pevska kariera na stranskem tiru. »Nisem zelo aktiven – sicer snemam, se tu in tam kje pojavim. Kaj je zame pomembneje? Ne vem, ali se sploh da primerjati frizerstvo in petje. Nisem človek, ki se strašno rad premika sem in tja, zame je frizerski poklic idealen – salon imam v svoji hiši, tu živim in delam. V glasbi pa moraš potovati, že zaradi nastopov. Življenje me je pripeljalo v ta posel, treba je bilo od nečesa živeti, in živeti od glasbe se v Sloveniji pred časom ni zdelo mogoče. Hodil sem v frizersko šolo, ideja, da bi imel svoj salon, pa je prišla od mojega partnerja Sebastijana. Sam sem mislil, da bom ostal v glasbi. Bil sem hudo mlad in brez idej o življenju, nisem razmišljal, da je treba tudi nekaj zaslužiti, ne se samo dobro imeti. Pa sem rekel, prav, narediva to skupaj.«
Petnajst let pozneje imata s Sebastijanom prenovljeno staro meščansko vilo iz 19. stoletja v mariborskem predmestju, zgoraj je stanovanje, v kleti velik salon. Vse je opremljeno z okusom in občutkom. Umirjena eleganca, se reče temu.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 25. 4. 2023.
