Uh, v Vesni je toliko »osebnosti« in talentov in toliko iskrive energije, da jo je težko ujeti v osredotočen pogovor – ves čas uhaja, ves čas je seveda tudi novinarka in sprašuje nazaj. Kako svoj čas izkorišča novinarka, igralka v filmu Anina provizija, ki prihaja na naša platna, pisateljica, ki ima v glavi že nov roman, voditeljica zanimivih pogovorov na TV Slovenija, mamica živahnega sinka, ki zvečer nikakor noče zaspati?

Vesna, začniva pri filmu! Kako ste prišli do vloge Ane?

Poklical me je producent in scenarist Marcel Buh ter mi rekel, naj ne padem v nezavest in naj ne rečem ne, ampak da bi me oni povabili na avdicijo za glavno žensko vlogo v filmu, ki ga režira Igor Šmid. Začela sem se smejati in mu rekla, da nikoli nisem bila na avdiciji, ampak da se mi zdi tako nora ideja, da bi mogoče celo prišla. Vmes sem si nekajkrat premislila in poklicala Tomaža Pandurja, ki mi je rekel, naj se takoj spokam tja, saj kot pisateljica potrebujem to izkušnjo, tako kot sem potrebovala igralsko preizkušnjo v njegovi predstavi. In da naj se spomnim, da mi za »nove« stvari v življenju ni bilo nikoli žal. Imel je prav. Na dan avdicije sem dobila alergijo in se spet odločila, da ne grem. Buh je vztrajal in rekel, da me bodo pač čakali ob dogovorjeni uri. Odločila sem se, vzela taksi in se odpeljala, vmes pa ponavljala tekst, in to skupaj s taksistom (smeh), a sem, kdo ve zakaj, pozabila, kje je avdicija, in se odpeljala v Vibo namesto v Arkadeno v Trzinu. Rekla sem si, nič, to je znamenje, naj raje ne grem in se ne smešim. Pa mi je taksist rekel, da ne smem kar tako odnehati in da me bo v Trzin peljal zastonj, če mu priskrbim vlogo statista.

Ste mu jo priskrbeli?

Žal ne. (smeh) A na avdiciji sem začutila, da mi je uspelo ujeti neko posebno čustvo, tudi režiser Igor Šmid je bil videti nekam ganjen. Čez nekaj dni me je spet klical Buh in mi povedal, da sem dobila glavno vlogo. Spomnim se, da je bil moj prvi odziv občutek krivde, ker vem, da je v Sloveniji veliko vrhunskih igralk, ki bi bile idealne za to vlogo, a očitno si je Igor zamislil mene in je za to čisto sam kriv. (nasmešek) Šele zdaj vidim, v kakšno tveganje se je podal: režiser pri nas povprečno dobi priložnost za snemanje filma enkrat na deset let, pa je vzel neprofesionalko! Jaz nisem toliko tvegala. V najslabšem primeru me bodo vsi skritizirali, to so me pa že tolikokrat, da se mi zdi, da me ne bo več tako bolelo. Navajena sem na kritike. 

Nekoč ste si vendarle želeli postati igralka, opravljali ste sprejemne izpite na akademiji. 

V obdobju, ko sem razmišljala, kaj mi je najbliže, se mi je zdela igra res najbližje mojemu ekspresivnemu značaju. Šla sem na sprejemne izpite za igro, a sem bila preveč nesamozavestna. Dušan Mlakar mi je sicer rekel, naj pridem še enkrat, da bi me rad videl v svojem letniku, a si drugič nisem več upala.

Tomaž Pandur vam je dal priložnost v predstavi 100 minut. 

Da, po predlogi Dostojevskega Bratje Karamazovi; vloga Grušenke je bila morda moj edini stik z igro pred Ano. Tomaž je vedel, s kakšnim »materialom« ima opravka, zato me je postavil v pravi položaj, da nisem mogla zgrešiti. Ni mi dal veliko teksta, ker je odrski jezik nekaj, kar zahteva resen študij, naturščik tega ne zmore kar tako. Sem pa namesto monologa morala peti, in to romsko himno Dželem dželem v Španiji in po vsej Latinski Ameriki, kjer smo gostovali, to je bilo prvič in zadnjič, da sem pela na odru. (smeh) 

Vesna, koliko talentov imate!

No, talentov imam toliko kot večina ljudi, morda sem malo bolj impulziven človek in se, če me kakšna stvar res obsede, spustim po toboganu in poskusim. Mnogo priložnosti sem zavrnila zaradi strahu, zdaj ko sem malo starejša, pa si očitno upam reči ja. Žal pri meni o kakšnem izjemnem talentu, ki bi ga negovala, izpilila, ne morem govoriti. Če pogledam samo Jonasa ali Jurija Zrneca, tudi Bizovičarja, Artača, Godlerja, to so res napol genialci, multipraktiki, in za njimi je še toliko trdega dela, drila. Jaz imam dril samo za računalnikom. Sedim in pišem. Prepričana sem, da talent samo z vztrajnostjo in ponavljanjem vodi do vrhunskih dosežkov. Si pa upam igrati – očitno so se mi šele zdaj, pri petinštiridesetih, začele dogajati stvari, ki sem si jih želela pred toliko leti, denimo filmsko izkušnjo. In potem ko se ti končno ponudi, se je otepaš! (smeh) Sem pa zelo hvaležna zanjo. Že samo to, da na svoji koži doživiš, kakšen kompleksen mehanizem je film, vsak človek da drobec v sestavljanko, maskerka, ki te s čopičem dobesedno potisne v tvoj filmski lik, prav tako kostumografinja, snemalec pozna vsak premik tvoje zenice, pa mojster luči … Malo ti strežejo s kavico, čeveljci, dežnikom … res si kot v filmu. (smeh)

Kdaj ste snemali, koliko energije in časa vam je pobral film?

Snemali smo februarja lani, torej natančno pred letom dni, tri tedne, vzela sem dva tedna dopusta, delali smo tudi konec tedna, tako da je šlo. Zanimivo se mi zdi, da ko sem prvič prišla na snemanje, me ni bilo strah, nisem zmrznila – lahko pa bi. Zahvala gre mojim soigralcem Dejanu Spasiću, Manci Dorrer, Žigi Saksida, tudi Ladu Bizovičarju, ki se je prav izkazal. Pomagala sem si tudi z vsemi mogočimi citati igralcev iz svojih intervjujev, ki sem jih opravila v dvajsetih letih.

Na primer?

Na primer, spomnim se skandinavskega igralca, ki je že v sedemdesetih letih začel raziskovati vse mogoče igralske metode od Leeja Strassberga do Stelle Adler, na koncu pa je spoznal, da gre pri igri samo za to, da ostaneš ti sam, a v drugih okoliščinah, v drugem kostumu, z drugo zgodovino. Veliko sta mi pomagala tudi Sebastijan in Boris Cavazza, Boris sploh, posredno še med pisanjem njegove knjige, ko je veliko govoril o igri, pa tudi konkretno pred snemanjem mi je povedal, kako naj s pomočjo čustvenega spomina poskušam izbrskati točno določeno stanje in naj ga uporabim vsakič, ko snemamo isto sekvenco. Tako, da je bilo to snemanje tudi moja osebna psihoanaliza, šla sem skozi vse travmatične dogodke svojega življenja.

Dan pred najinim pogovorom ste se vrnili iz Egipta, kaj ste tam počeli?

Šla sem z raziskovalno ekipo Jana Ciglenečkega, ki odkriva ostanke koptskih puščavniških naselbin v vzhodni puščavi. Puščava ti res nekaj da, predvsem doživiš tišino, pa žareče sonce, vse te sipine, gore in občutek, da si resnično sam, postaneš zrno peska. No, ne bi bila jaz, če se ne bi vmes, ko sem lezla po skalah, da bi videla cerkvico iz 4. stoletja, izgubila! Nenadoma nisem vedela, kje je tabor, seveda nikjer naokrog ni bilo nikogar. Noge, nevajene plezanja, so se mi že tresle, bila sem brez vode, tako da me je začela že nekoliko grabiti panika, a me je bilo sram vpiti na pomoč. Na koncu sem se ustavila, zbrala, aktivirala »notranji kompas« in našla tabor. Saj bi me najbrž našli, a vseeno …

Dosti delate, imate redno službo kot novinarka, pa počnete še toliko stvari zraven. Kako zmorete?

Takole bom povedala: zmorem samo zato, ker za svoje novinarsko delo ne dobimo toliko, da bi normalno preživeli. Zato moram še kaj početi zraven. Televizijske oddaje pripravljam konec tedna, enkrat na mesec posnamemo dve oddaji hkrati, in to ni tako hudo. Televizija mi v resnici vzame manj energije kot moje novinarsko delo. A televizija da tudi neki glamur, izpostavljenost, in se zdi, da si v javnosti bolj prisoten, kakor v resnici si. Na pogovor se seveda pripravim, a večinoma so moji sogovorniki ljudje, s katerimi sem pripravljala intervjuje že za Delo, razen denimo njegove eminence kardinala Franca Rodeta. Priznam, da sem si ga dolgo želela intervjuvati. A televizijski intervju ima druge specifike kot časopisni, kamera ti da drugačen adrenalin, ni dovolj, da samo sprašuješ, moraš se odzivati na sogovornika, voditi pogovor naprej, prekiniti, vskočiti ... in ne glede na vse, kar se dogaja v studiu, ga moraš izpeljati do konca. Ni popravljanja.

Kako pa pridete do slavnih imen? Napisali ste časopisne intervjuje s svetovno znanimi igralci in režiserji.

Zadnje čase ne delam več toliko takšnih intervjujev, ker ne hodim več na festivale. Včasih sem na primer šla za konec tedna na premiero predstave Tomaža Pandurja v Madridu in zaradi njega dobila intervjuje z večino Almodovarjevih muz, kot sta Blanca Portillo in Rossi de Palma, pa Javierja Bardema. Največ intervjujev s tako imenovanimi zvezdniki sem naredila na sarajevskem festivalu, a zdaj tam Slovenija medijsko ne pomeni več toliko in rajši dajo intervjuje večjim svetovnim medijem. Žal. A sem hvaležna, da za Delovo Sobotno prilogo še vedno lahko pišem dolge intervjuje in poglobljene reportaže ter da jih še vedno kdo bere.

Kako skrbite za zasebno plat življenja? Kako zagotavljate ravnovesje?

Nikakor in že plačujem, z zdravjem, a več ne bom povedala! (smeh) Egipčanska izkušnja me je spet malo osrediščila, a ne za dolgo. Počasi moram kaj narediti s svojim telesom. Malo več se gibljem edino zaradi sina. Pred kratkim me je »rešila« prijateljica Teja, ki je v svoji hiši začela z urami pilatesa za svoje prijateljice; tja grem s sinom, on se v dnevni sobi igra z njeno hčerko in sinom, ženske pa v tisti urici naredimo nekaj zase. To počnem enkrat ali dvakrat na teden, a to najbrž ni dovolj. (smeh)

Vesna, kakšen človek ste? Poznate temne trenutke?

Kaj mislite? Poglejte me in se vprašajte, ali je ta ženska doživela kaj temnega! (nasmešek) Mislim, da je to začutil tudi Igor Šmid in to potegnil iz mene, vsaj kakšen delček. A če ne bi bilo teme, si najbrž ne bi tako želeli prižgati luči – si predstavljate, da sije sonce ves čas, da je ves čas svetlo? Imela sem obdobja, ko sem se bojevala s svojo temo, zdaj jo poskušam sprejeti, se spustiti vanjo. Grem zelo globoko, a imam vsakič toliko moči, da odplavam navzgor. A če ne bom upoštevala nasvetov o zdravem življenju, lahko ostanem pod vodo. Pa še fino mi bo, kot potapljačem. (smeh) Kot v Veliki modrini.

Zvečer si vas predstavljam, da zaspite s knjigo v roki. Imam prav?

Zelo daleč od mojih pobožnih želja! (smeh) Z otrokom se spravljava spat. Je otrok z zelo močno voljo, in tudi če se spravljava spat ob devetih, takrat nikoli ne zaspi. Malo on bere meni knjigo, malo jaz njemu, dokler medtem ne zaspim tudi jaz. In potem se zbudim okrog polnoči in se sekiram, da nisem naredila tistega, kar bi morala. In si navijem uro za ob petih zjutraj. Tako da ne berem toliko, kolikor bi rada. Samo ko sem bolna. (smeh)

Potem niste avtoritativna mama?

Mislim si, da sem, a me zelo vrti okrog prsta. Pa nočem biti permisivna mama. Včasih se slišijo kriki iz našega stanovanja, smo taka »italijanska «, glasna družina.

Ker imate delo, povezano z veliko ljudmi, koliko ste zasebno potem še družabno bitje?

Nisem.Malo mi je hudo, ker bi rada videla veliko predstav, filmov, a velikokrat ne zmorem. Kadar je sin pri očku, ujamem kakšno predstavo, najraje pa počivam ali delam kaj, česar nisem dokončala. Odkar imam otroka, obstajajo sobote in nedelje, prej niso.

Pa znate počivati?

Ne znam. Včasih si natočim kozarec vina in začnem pisati svoje stvari. To je zame svojevrsten počitek, a spet za računalnikom. Nekoč sem se vpisala na ure jahanja, konji so mi zelo blizu, ta občutek biti eno z živaljo ... a žal vzame preveč časa. Odnehala sem, še preden sem prišla do galopa.

Bi potrebovali sobotno leto, prosto leto, ki ga lahko izkoristijo profesorji na fakultetah?

Ali to res obstaja? To bi bilo zame idealno, hvala za idejo! Vsaj za tri mesece bi morala stran od vsega. Ker potem bi najbrž iz mene prišel roman, ki ga nosim v sebi, in bi se tudi pri svojem delu prenovila, v skladu s teorijo o kolobarjenju. Če zemlja potrebuje počitek tako, da jo poseješ z drugo kulturo, kako ga ne bi mi? To bi res rada naredila! In rada bi začela uživati v svojem telesu, v naravi, rada bi aktivirala to »mašino«, ki dela samo mentalno, v glavi, s plavanjem, sprehodi v naravo, z dotiki, s čutenjem.