Velika skrivnost konklava: kaj jedo bodoči papeži?
Že več kot 750 let stroga pravila nadzorujejo, kaj kardinali lahko in česa ne smejo jesti, da bi preprečili skrita sporočila, zatlačena v piščanca, raviolih in prtičkih.
Minuli teden so lahko obiskovalci Rima opazili kardinale, kako obiskujejo svoje najljubše restavracije. Tik pred zadnjo papeško volitvijo leta 2013 so italijanski mediji poročali, da si mnogi kardinali vzamejo čas za obisk priljubljene soseske restavracije Al Passetto di Borgo, družinske gostilne, oddaljene 200 metrov od bazilike svetega Petra, kjer kardinal Donald William Wuerl običajno naroči lazanjo, medtem ko ima Francesco Coccopalmerio rad lignje na žaru.
Kardinali morda čutijo potrebo, da si pred začetkom konklava, ki se začne 7. maja, privoščijo dober obrok ali dva. Takrat bo namreč 135 kardinalov popolnoma izoliranih od zunanjega sveta za nedoločen čas, saj bodo v Sikstinski kapeli Vatikana tajno volili novega papeža.
Glasovanje, spanje in prehranjevanje potekajo v strogo nadzorovani osamitvi
Papeški konklavi so znani po svoji skrivnostnosti. Kardinali so zaprti v enem skupnem prostoru brez možnosti pošiljanja ali prejemanja sporočil, razen dima, ki nakazuje izid glasovanja. Beli dim pomeni, da je bil izbran novi papež, črni pa, da bo potrebno novo glasovanje, da se doseže zahtevana dvotretjinska večina plus en glas. Kaj točno se dogaja v teh konklavih, ostaja neznano, a eno je gotovo: kardinali morajo jesti, ne glede na to, koliko dni ali tednov traja izvolitev novega voditelja 1,4 milijarde katoličanov po svetu.
Kako pa se ohranja tajnost konklava? Kako lahko kardinali zagotovijo poštenost glasovanja, brez vpliva zunanjega sveta?
Zgodovinsko gledano je hrana predstavljala možno varnostno grožnjo: raviol kardinala bi lahko bil napolnjen z nedovoljenim sporočilom iz kuhinje, ali pa bi kardinal lahko s pomočjo umazanega prtička prikrito sporočil rezultate glasovanja zunanjemu svetu. Hkrati pa je skupno prehranjevanje tudi eden od kontekstov, v katerih lahko potekajo prikrita pogajanja. Nedavne upodobitve pop kulture so to kar najbolje izkoristile in s kulturo konklave hrane ustvarile okrepljen občutek suma, spletk in nadzora.
Če pogledamo film Conclave iz leta 2024, kjer se skoraj vsi ključni dogodki odvijajo ne v glasovalnih prostorih, temveč v menzi. Hrupni obroki kontrastirajo s skoraj popolno tišino samega konklava, ki poteka brez formalnih razprav. Tiho glasovanje je le redko prekinjeno z ritualnimi izjavami, kot je zaobljuba, ki jo kardinal izreče, ko odda svoj glas v volilno skrinjico. A kljub ceremonialni tišini poteka veliko komunikacije – pogosto ravno ob hrani. In čeprav ne moremo trditi, da film zvesto prikazuje dogajanje za zaprtimi vrati, je nedvomno res, da tudi v papeški prehrambeni kulturi – tako kot v širši kulturi – veliko pove že to, kaj ješ, kako ješ in s kom ješ.
Kodeks skrivnosti konklava sega v leto 1274, ko je papež Gregor X. določil pravila, ki še danes deloma urejajo papeške volitve. Tako kot mnoge papeške izvolitve je bila tudi njegova sporna. Odlikovala pa se je tudi po tem, da je bila daleč najdaljša – skoraj tri leta (1268–1271) je trajalo, da so dosegli potrebno večino. Po pričevanju italijanskega kanonista Henrica de Segusia, ki je sodeloval v tem konklavu, so domačini celo grozili, da bodo kardinalom omejili dostop do hrane, da bi jih prisilili k odločitvi.
Izolacija konklava in omejitev hrane
Gregorjeva nova pravila so vključevala izolacijo konklava – kar še danes velja – in omejitev hrane. Po treh dneh brez soglasja so kardinali dobili le en obrok dnevno; po osmih dneh pa zgolj kruh in vodo. Sredi 14. stoletja je papež Klemen VI. ta pravila nekoliko omilil in dovolil tri hode: juho; glavno jed iz ribe, mesa ali jajc; in sladico, ki je lahko vsebovala sir ali sadje. Čeprav stroga racionalizacija ni vztrajala, pa strog nadzor nad konklavi ostaja.
Najpodrobnejši zgodovinski opis prehranjevalne kulture konklavov je zapisal Bartolomeo Scappi, najbolj znani kuharski mojster renesanse (in morda prvi kuharski zvezdnik na svetu), ki je kuhal za papeža Pija IV. in Pija V. Njegova knjiga iz leta 1570 Opera Dell'Arte del Cucinare (Umetnost kuhanja) – prva kuharska knjiga, ki jo je izdal dejansko prakticirajoč kuhar – mu je prinesla slavo. V njej razkriva skrivnosti prehranjevanja v konklavu, ki je izvolil papeža Julija III., ter stroge varnostne ukrepe, ki veljajo še danes.
Po Scappiju so vsakodnevne obroke za kardinale pripravljali v skupni kuhinji kuharji in sommelierji – le dva izmed številnih domačih služabnikov, ki so omogočali delovanje konklava. Opozarja, da je kuhinja prostor, kjer bi se lahko izmenjevala prepovedana sporočila, zato so bili tam nameščeni stražarji, ki so to preprečevali. Zato so dvakrat dnevno, po vrstnem redu, določenem z žrebom, oskrbniki slovesno prinesli hrano do ruote. Ta "kolo" ali vrtljiva miza, vgrajena v steno, je omogočila, da so hrano in pijačo predali kardinalom v notranjo dvorano. Preden je hrana prešla skozi steno, so jo pregledali preizkuševalci, da bi zagotovili, da ne skriva skrivnih sporočil. Vsak korak so natančno nadzorovali italijanski in švicarski stražarji.
Živila so bila strogo nadzorovana
Ni bilo dovoljeno ničesar, kar bi lahko skrivaj nosilo skrivno sporočilo. Nobenih zaprtih pit. Nobenih celih piščancev. Vino in voda sta morala biti postrežena v prozornih kozarcih, ne v neprosojnih posodah. Tudi prti so bili razgrnjeni in skrbno pregledani. Takšen protokol je bil deloma namenjen popolni izolaciji kardinalov, deloma pa pomiritvi strahu pred zastrupitvijo. Nenazadnje je bila v renesansi papeška funkcija izjemno vpliven politični položaj.
Kljub strogemu protokolu in omejitvam glede hrane pa so obroki, ki jih opisuje Scappi, zveneli obilno in uravnoteženo – vključevali so solato, sadje, mesnine, vino in svežo vodo. Prav tako opisuje udobne nastanitve za kardinale. Vsak je imel svojo veliko celico, okrašeno s svilo in bogato opremljeno s posteljo, mizo, obešalnikom za oblačila, dvema stoloma, kahlo in posodo z zaklepom, med mnogimi drugimi predmeti. Po Scappijevih zapisih služenje v renesančnem konklavu ni bilo slabo – dokler ti ni preveč motil stalni nadzor.
Tokrat bodo kuhale nune
Za prihajajoči konklave, ki se začne 7. maja, bodo nune v Domus Sanctae Marthae – sodobni rezidenci, kjer bivajo kardinali med osamitvijo – pripravljale preproste jedi, značilne za Lacij, italijansko pokrajino okoli Vatikana, in bližnji Abruc: minestrone, špagete, arrosticini (jagnječje ražnjiče) in kuhano zelenjavo. Čeprav se to morda razlikuje od renesančnih konklavov, kjer so obroke pripravljali laični služabniki po strogem protokolu in pod budnim nadzorom, je cilj enak: postopek je strogo nadzorovan, da nobena informacija ne pride noter ali ven.
V sredo bodo kardinali glasovali enkrat, v prihodnjih dneh pa štirikrat, dvakrat dopoldne in dvakrat popoldne. Kardinali na vsakem skrutiniju na listek napišejo ime svojega kandidata in ga spustijo v urno. Po koncu glasovanja se vsak listek odpre in prebere ime. Po preštetju lističe sežgejo.
V enem izmed več kuhinjskih prizorov v filmu Conclave je prikazano, kako nune kuhajo cele piščance za juho – to ni ravno razkošen obrok. A pomemben je simbolni pomen. Sodobna katoliška cerkev – zlasti po vodstvu papeža Frančiška – želi sporočati podobo preprostosti in pristnosti. Strah, da bi hrana (na primer celi piščanci) skrivala skrivna sporočila, je zbledel. Danes pa skrbi povzroča prepovedana komunikacija po elektronskih poteh – še en simbol, ki se v filmu večkrat pojavi.
Zato se zdaj Vatikan v pripravah na prihajajoči konklave pregleduje morebitne skrite elektronske naprave, kardinali pa se osebno pripravljajo tako, da se v Rimu še enkrat podajo na uživanje svoje najljubše jedi – morda z mislijo, ali bo to njihova zadnja večerja pred tem, ko postanejo papež.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
