Nekam mlad je, razmišljam o tridesetletnem bioterapevtu, še enem, ki dela po metodi Zdenka Domančića, medtem ko maha okoli moje glave, pozneje tudi okoli telesa, in pomaga mojemu imunskemu sistemu k boljšemu delovanju. Saj ne da bi bilo z menoj kaj usodno narobe, le zanimalo me je, kaj se bo dogajalo. »O, kar v dobri formi ste, skoraj nič se ne zibljete,« je zadovoljen. Zibanje telesa je namreč eden izmed znakov, da telo ne dela optimalno, toplota, mravljinci in tudi kakšen neprijeten občutek pa znak, da sprejemam tovrstno pomoč ter da procesi tečejo. Medtem klepetava, saj je, kot pravi, le posrednik. Očitno uspešen, saj so zgodbe ljudi, ki jim je pomagal, prepričljive.

Med terapijo je priložnosti za klepet  več kot dovolj, saj »posredništvo« pomeni le »kabel«, povezavo, ne pa razmišljanja. »Treba je imeti čisto, prazno glavo, saj se le tako lahko ustvari pretok čiste energije«, se nasmehne  mojim vprašanjem in opravičilom, če ga motim. Z alternativnimi metodami se ukvarja že deset let, začel je kot maser, še vedno uspešno pomaga športnikom, a zdaj tudi tistim, ki so želeli kaj več. In prav ta »več« je bil izziv, da je nadgradil mladostno izkušnjo z družinskim zdravstvenim čudežem in se lotil  učenja bioterapije. Kot številni pri nas se je šolal pri Zdenku Domančiću. »Tehnika je seveda pomembna, a še pomembnejše je delo na sebi, ki ga opravljam sam zase doma: terapevti se mu premalo posvečajo,« pravi in takoj pritrdi misli, da je tovrstna »meditacija« enako učinkovita, kot če doma obrezuješ sadno drevje ali okopavaš rože – se torej povsem poglobiš v nekaj. »Enako je, treba se je naučiti izprazniti glavo! Če se v nečem najdeš, če se odklopiš in uživaš v tem, kar počneš, narediš ogromno!«

Sestrina čudežna ozdravitev. Glede na mlada leta tega suverenega terapevta je jasno, da ga je v alternativne vode odneslo zelo zgodaj. »Ko sem bil star dvanajst let, je našo družino doletela tragedija: starejša sestra je doživela hudo prometno nesrečo, z motorjem so se brez čelade zaleteli v avto. Ko so jo pripeljali v UKC, ni kazala znakov življenja: v komi in v vegetativnem stanju je bila tri mesece. Umetno so jo držali pri življenju in to je bilo vse, kar je lahko medicina naredila.« Njuna mama je pustila službo in se popolnoma posvetila hčerki. Z močno voljo in prepričanjem, da ji bo pomagala, je ogromno prispevala k njenemu napredovanju. »Starši, ki so bili pripravljeni poizkusiti karkoli, so čisto po naključju slišali o nekem bioenergetiku, in ta je začel delati s sestro na daljavo: zelo hitro so se začeli kazati znaki zavedanja.«
Odzivala se je na besede, zvok, mama je pisala dnevnik o vsakem napredku, bioenergetik pa je družini dejal, da se bo na stoti dan po nesreči nekaj zgodilo. In se je, natančno stoti dan po nesreči se je zbudila, zavedala se je, kje je, zavedala mame, medicinskega osebja, a ni znala govoriti. »Samo jokala je. Bioenergetik je še naprej delal z njo na daljavo, tudi ko je bila na rehabilitaciji v Soči: ko so jo odpustili, je prihajal domov ali pa so jo starši vozili k njemu; napredovala je vsak dan, njena volja do življenja je bila neverjetna, samostojno je hodila po enem letu.«
Danes kot vsako zdravo dekle govori, piše, je stabilna – in postala je medicinski čudež! Dejan je seveda kot otrok živel z bolnišnico in sestrinim zdravljenjem v centru Soča, tudi doma je opazoval sestro in njen napredek. Njena bolezen ga je zaznamovala, tudi odgovornost zase, ki jo je moral prevzeti v tistih mladih, občutljivih letih; še najbolj pa ga je zaznamoval občutek za sočloveka, in ta ga je po ovinkih pripeljal do poklica bioterapevta. »Zaradi staršev sem odšel na trgovsko šolo, a tisto je bila izguba časa,  in počasi sem prihajal na pot, za katero sem čutil, da je moja.« Zanimale so ga masaže, takrat še ni razmišljal o bioenergiji: začel je obiskovati tečaje, se učil tudi na domačih, prijateljih in znancih ter prišel v profesionalni kolesarski klub kot maser za pet let. »Delal sem tudi s hrvaško kolesarsko reprezentanco in še danes imam ponudbe za to delo.« Lahko bi ostal uspešen maser, a ga je pot odpeljala naprej.
Ključno je delo s sabo. »Kot maser sem spoznal, da ne morem rešiti vsega in pomagati pri vseh težavah – z akupresuro določenih akupunkturnih točk denimo le do neke mere, premalo. Želel sem pomagati s priznano, dokazano metodo in našel Domančića. Tam se lahko šola vsak (nasmeh): energija je med nami, stvar je samo v tem, ali jo znamo uporabiti ali ne. A veliko je učencev in malo terapevtov. Premalo dobrih, kajti biti terapevt ni samo gola tehnika!«

 

Več v jani, št. 11

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ