Pričakali so nas zadušljive, smrdljive meglice in sivo rjava Sava, ki teče po dolini. Zagorje, Trbovlje in Hrastnik so občine, v katerih ljudje pogosteje kot drugod v Sloveniji umirajo pred 65. letom, precej več je rakavih obolenj, tumorjev, komplikacij pri nosečnostih in bolezni dihal pri otrocih. Zasavje, ki je bilo že prej zelo onesnaženo, je lani aprila doletela katastrofa. Agencija republike Slovenije za okolje je dala Lafargeu Cementu iz Trbovelj dovoljenje za sežig sto ton nevarnih odpadkov na dan. Odtlej v Zasavju še bolj smrdi, življenje se počasi zastruplja. Zato so Zasavci jasni: »Dost mamo!« Prejšnjo sredo so se odpravili v Ljubljano, da bi Borutu Pahorju izročili štafeto norosti.

Štafeta norosti

Prejšnjo sredo smo se že ob sedmih zjutraj pridružili protestnikom pred trboveljsko cementarno Lafarge Cement, da bi iz Zasavja proti Ljubljani pospremili štafeto norosti, simbol nore odločitve vlade, da Lafargeu Cementu izda dovoljenje za sežig nevarnih odpadkov. Združili so se Civilna iniciativa za prihodnost Trbovelj, občina Zagorje in Eko krog, društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo, ki se že več let bori za to, da bi v cementarni kurili z do okolja prijaznejšimi gorivi. »Ne borimo se za to, da bi cementarno zaprli,« je povedal Uroš Macerl, predsednik Eko kroga. »Naš namen je ustaviti sežiganje nevarnih odpadkov, ki zastrupljajo naš zrak, našo vodo, našo hrano in nas počasi ubijajo.« Zgodba Lafargea Cementa je drugačna. Nevarne odpadke – avtomobilske gume, odpadna olja, plastiko, pa najbrž še kaj – imenujejo »alternativno gorivo« in se pri tem celo hvalijo, kako so ekološko ozaveščeni, saj za proizvodnjo cementa kot gorivo mimogrede pokurijo še nevarne smeti. Za to seveda dobijo tudi denar, sežiganje nevarnih odpadkov je ena najdonosnejših dejavnosti. Kaj pri tem spustijo v pljuča Zasavcev, je zanje drugotnega pomena. Sklicujejo se na dvomljive meritve in na dovoljenje ARSO, ki jim dovoljuje sežig 100 ton nevarnih odpadkov na dan in celo dopušča do trikrat večje izpuste prahu, kot je sicer dovoljeno za sežigalnice odpadkov, rakotvornega benzena za pet sežigalnic in dvajsetkrat večji izpust TOC (organski ogljik), kot določajo evropski standardi za sežiganje v sežigalnicah.
»To je norost!« pravijo Zasavci, ki se upravičeno bojijo za svoje zdravje in za zdravje svojih otrok. Občutek imajo, da jih je država žrtvovala francoskemu kapitalu – Lafarge je v letu 2008 v Trbovljah ustvaril 8 milijonov evrov čistega dobička –, revirjem pa namenila vlogo evropskega smetišča. In čeprav jim slovenska ustava v 72. členu zagotavlja pravico do življenja v zdravem okolju, Zasavci dihajo zastrupljen zrak. Za zdaj zdravstvene raziskave kažejo le veliko negativno odstopanje od slovenskega povprečja, bojijo pa se, kaj bo čez pet, deset let, če se bosta zastrupljevanje in sprenevedanje odgovornih nadaljevala.

»Prijazni« Lafarge

Zgodba je pravzaprav podobna zgodbam iz hollywoodskih filmov o ekologih in kapitalistih, le da tam na koncu okoljevarstveniki vedno zmagajo, pri nas pa je to še veliko vprašanje. Zakaj? Lafarge uživa zaupanje vladne agencije za okolje in ministrstva za okolje, saj mu drugače spornega dovoljenja najbrž ne bi nikoli izdali. In če nas bo Evropa zaradi prevelikih izpustov kaznovala, bomo kazen tako in tako plačali davkoplačevalci. Lafarge pa kuje dobičke. V javnosti ustvarja podobo ekološko ozaveščene cementarne, ki za svoje delovanje uporablja »alternativna goriva«, ki ima zelo dobre odnose z lokalno skupnostjo in skrbi za njen vsestranski ter celostni razvoj. V ta namen celo vsako leto nameni tristo tisoč evrov, poleg tega pa štipendira mlade Zasavce. Skrbi za izobraževanje zaposlenih in se nasploh na vse načine trudi, da bi ljudje pozabili, kaj in koliko se kadi iz njegovih dimnikov. Zaposlenim v Lafargeu ne pride na misel, da bi pljuvali v lastno skledo, večini preostalih Zasavcev pa je bilo doslej bolj ali manj vseeno. A časi se spreminjajo. Medtem ko so bili člani Eko kroga pred dobrimi petimi leti osamljeni v svojih zahtevah, se jim zdaj pridružuje vedno več ljudi. Precej se jih je zbralo tistega meglenega, smrdljivega jutra, ko je na pot proti Ljubljani krenila štafeta norosti, maketa zavozlanega dimnika, namenjena Borutu Pahorju, še več, okoli tri tisoč jih je prišlo popoldne pred vlado. »Dost mamo!« je donelo po Gregorčičevi in vsem je bilo jasno, da se Zasavci ne bodo dali.

Vedno bolj ozaveščeni Zasavci

Edini politik, ki se je v akciji pridružil Eko krogu in Civilni iniciativi, je župan Zagorja ob Savi, Matjaž Švagan. Letos je dobil že peti mandat in tudi tokrat je prisluhnil volji svojih volivcev, ki so lani na referendumu s 94 odstotki zavrnili sežiganje nevarnih odpadkov v Zasavju, ter se postavil v prvo bojno linijo skupaj z Urošem Macerlom, Boštjanom Pihlerjem in Nasto Doberlet.
»Upam, da bosta štafeta norosti in miren protest pred vlado jasno pokazala, da je v Zasavju nekaj močno narobe,« je dejal Uroš Macerl, predsednik Eko kroga in kmetovalec, katerega kmetija bi bila lahko ekološka, če ne bi stala v Zasavju. Umira mu gozd, umrli so sadovnjaki. Zdaj goji drobnico in pri tem je zelo uspešen. »Lafarge mi s sežiganjem nevarnih odpadkov onemogoča delo in razvoj,« je zatrdil. Enako bi povedali tudi drugi. Njegova soseda Andreja Ahlin je posadila zelišča, a jih je vse požgalo. Sedem otrok ima in upravičeno jo skrbi. Najmlajši je star komaj šest mesecev in včasih neznosno smrdi vsa hiša. Tudi tisto sredo je smrdelo, zelo smrdelo. »Danes je super zrak! Pravljica!« je vzkliknil Uroš Macerl, ko sem mu to omenila. »Danes najbrž ne bodo nič spuščali, ker ste novinarji tukaj.« Pa je vseeno smrdelo. Kako mora šele biti, takrat ko delajo na polno? Takrat ko celo merilne naprave odpovejo? Takrat nekateri ne hodijo ven.
»Zasavci nismo mevžasti, ne jokamo za vsako malenkost,« je povedal Uroš Macerl. »Znamo potrpeti, vendar kar je preveč, je preveč. Trmasti smo in jezni, in če vlada ne bo reagirala na štafeto norosti, se bodo začeli drugačni pritiski in spontana državljanska nepokorščina. Ko se v Zasavju začne upor – to nam potrjuje tudi zgodovina –, je ta upor brezkompromisen in ljudje nehajo biti ovce. Za vsa morebitna takšna dejanja bo odgovornost nosila izključno vlada.«
Vlada se je odzvala. Borut Pahor je sprejel delegacijo Zasavcev, ko se je štafeta bližala Ljubljani. Naročil je ministru za okolje, naj prouči, ali Lafarge še izpolnjuje pogoje za dovoljenje za sežig odpadkov. »To ni zanemarljivo,« je rekel Uroš Macerl, vendar pa Zasavci ostajajo pri svoji zahtevi. »V desetih dneh se mora zažiganje nevarnih snovi v Lafargeu nehati!« Pa se bo?

Poročilo

Minister za okolje in prostor Roko Žarnić je Zasavcem obljubil, da bodo pristojni do konca novembra pripravili podrobno poročilo o tem, ali Lafarge še izpolnjuje pogoje za dovoljenje za sežiganje odpadkov. Zasavce skrbi, da bodo to poročilo pisali isti ljudje, ki so Lafargeu izdali dovoljenje za sežiganje odpadkov. Bojazen Zasavcev, da jih je vlada žrtvovala, da bi ugodila francoskemu kapitalu, postaja čedalje verjetnejša, dvajseti november, ki so ga Zasavci postavili kot skrajni rok, ko morajo nehati sežigati nevarne odpadke, pa bo verjetno izzvenel v prazno. V Ljubljani pač ne vedo, kako je, ko se ti smrad in strupi zalezejo v vse pore življenja in te počasi morijo. Zasavci se bojijo, da bodo spet izigrani, kot že tolikokrat prej. Njihov obupani krik na pomoč je bil v sredo slišan, in čeprav se premier ni želel srečati s protestniki – vladno palačo je zapustil pri zadnjih vratih –, se je nekaj premaknilo. Vprašanje pa je, kaj bo pisalo v poročilu. Bodo v Lafargeu nehali sežigati odpadke? Bodo prisluhnili svojim ljudem, čeprav bi za to morali razočarati francoski kapital? Pustimo se presenetiti.