© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 9 min.

Kdo se boji prve dame?


Jelka Sežun
1. 2. 2012, 00.00
Posodobljeno
09. 08. 2017 · 09:57
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Jodi Kantor je dopisnica New York Timesa iz Bele hiše in je pisala že o mnogih politikih, zdaj pa je napisala še knjigo o Baracku in Michelle Obama The Obamas: A Mission, A Marriage. Ne ve, kaj onadva menita o knjigi, pravi Kantorjeva, ker se ji nista oglasila. No, mi vemo: v knjigi je kar nekaj kontroverznih trditev in Michelle Obama je pohitela v televizijsko pogovorno oddajo in rekla, ni res! Ne, knjige ni brala, je zatrdila. Jasno.

Kdo se boji prve dame?
Jodi Kantor je dopisnica New York Timesa iz Bele hiše in je pisala že o mnogih politikih, zdaj pa je napisala še knjigo o Baracku in Michelle Obama The Obamas: A Mission, A Marriage. Ne ve, kaj onadva menita o knjigi, pravi Kantorjeva, ker se ji nista oglasila. No, mi vemo: v knjigi je kar nekaj kontroverznih trditev in Michelle Obama je pohitela v televizijsko pogovorno oddajo in rekla, ni res!
Ne, knjige ni brala, je zatrdila.
Jasno.

Prosimo, ne ohrovta: The Obamas: A Mission, A Marriage (Obamova: Poslanstvo in zakon) ni njun življenjepis, pokriva samo tri leta, ki sta jih zakonca preživela v Beli hiši. Ni politična biografija in tudi ne zasebna, temveč vsakega malo, je polna zanimivih anekdot in dobro napisana, zato po njej množično posegajo tudi bralci, ki jih politika ne zanima preveč. Kantorjeva se je pogovarjala s 33 viri iz Bele hiše, pa tudi s predsedniškim parom, vendar ne za to knjigo, temveč za obsežen intervju leta 2009, v katerem sta nekaj povedala tudi svojem zasebnem življenju – kolikor sta pač Obamova, ki strogo varujeta svojo zasebnost, sploh pripravljena povedati. »Take knjige,« je o neavtorizirani biografiji napisal neki kritik, »na resnejše stvari, kot so zgodovina, kontekst in ideje, gledajo tako kot otrok gleda na krožnik brstičnega ohrovta. One raje postrežejo z veliko skledo sladoleda. In ne glede na to, kaj pravi Michelle Obama, bomo mi politični zasvojenci žlico polizali do čistega.«


Vendar se kritiki strinjajo, da je knjiga zelo berljiva in da ima Kantorjeva očitno dobre vire. In strinjajo se tudi glede tega, da je to predvsem knjiga o Michelle Obama, da sicer njen mož v njej tudi igra pomembno vlogo, toda bistvo in srce te knjige je ameriška prva dama. »Ne verjamem, da bi brez Michelle Obama postal predsednik, kajti ona je tista, ki ga povezuje z drugimi ljudmi,« je rekla Kantorjeva. No, nekaj zelo podobnega je povedal tudi sam Obama. In še tole je rekel: »Čeprav čez dan od veliko ljudi dobim obilico dobrih nasvetov, pa je nazadnje Michelle tista – glas njene morale, njeno moralno bistvo – ki preglasi ves washingtinski hrup in me spomni, zakaj sem pravzaprav tukaj.«

Bush ni počistil za mačkami: Kako torej pokukaš v zakon prvega para Amerike? »No, preživela sem veliko časa v javnih prostorih Bele hiše, kamor smejo novinarji, vendar sem se z ljudmi pogovarjala tudi o zasebnih prostorih. Nekatere stvari, ki sem jih izvedela, so majhni, romaneskni detajli, na primer to, da so bili na preprogah še vedno madeži od lulanja Bushevih mačk, ko so se Obamovi vselili. Zdi se mi, da je Bela hiša skoraj ena od oseb v tej knjigi. Kaj pomeni živeti tukaj? To je dom, je pa tudi pisarna in vojaški tabor in, mimogrede, tudi tarča teroristov.


Zanimivo se mi je zdelo, da sploh ni privatnega vhoda ali izhoda za družino. Pred par meseci sem bila v Beli hiši, stala sem v Diplomatski sobi, ko se je pojavila mlajša Obamova hči Sasha s svojo babico. Ravno je prišla iz šole in uslužbenci so samo pokimali in se nasmehnili, meni je bilo pa malo nerodno, da je morala reva mimo novinarke, da pride domov. Gotovo ji je bilo malce neprijetno.«
Če še niste obiskali Bele hiše, to je palača s 132 sobami, ki je hkrati predsednikova pisarna, dom njegove družine in javni muzej. Ker nima zasebnega vhoda, morajo člani predsedniške družine smukniti za špansko steno, če nočejo, da jih vidijo turisti, ki jih vodijo skozi prostore. Michelle pride včasih pozdravit obiskovalce in se pridruži obhodu. Služabniki so pretežno temnopolti, kar je Obamova, prvi temnopolti predsedniški par, sprva zelo motilo, saj se jima je zdelo skoraj nespodobno, da bi si dala streči.
V Belo hišo sta prišla z zelo različnimi pričakovanji, piše Kantorjeva. »Michelle je prišla z nizkimi pričakovanji in jih je potem presegla, Barack pa je priletel krilih in se vse od takrat spušča na zemljo.«  Ali kot je rekel neki njegov bivši svetovalec, ki je citiran v knjigi: »Obama je bil izvoljen, da vodi racionalno, post-rasno, zmerno deželo, ki pričakuje nekaj napredka. Ampak, ups!, v resnici je to pobesnela, moralistična, divja, obupana dežela. To je prepad, ki ga ne more premostiti.«

Ne jezite Flotusa: Neavtorizirana biografija daje podobo ljubečega in uspešnega zakona, ki pa ni bil vedno tako zelo srečen – pred kakšnim desetletjem je bil Barack prezaposlen kongresnik v Illinoisu, ki je bil redko doma, Michelle pa je imela sama na grbi vzgojo dveh majhnih otrok. Ni bila zadovoljna. In mu je to tudi krepko dajala vedeti. »Takrat so se mi odprle oči, da je v zakonu težko,« je rekla. Je bila na obzorju ločitev? »To bi bilo pretirano reči. Ne bom pa tajila, da so bili to za naju težki časi.«


Eden od razlogov, zakaj si je Obama želel v Belo hišo, je tudi ta, da bi mu to prineslo bolj urejeno družinsko življenje. »To je v najinem zakonu prvič po dolgem času, da sedem dni na teden živiva v istem gospodinjstvu z enakim urnikom in enakimi rituali,« je leta 2009 v intervjuju povedala zadovoljna Michelle.
Zdaj se predsednik trdno oklepa pravila, da vsaj petkrat na teden večerja z družino. Zgroženi uradniki po hodnikih šepetajo, kako Obamova zavračata vsa povabila na družabne prireditve. To sicer dobro vpliva na družinsko življenje, nikakor pa ne prinaša novih prijateljev in zaveznikov, ki jih politik še kako potrebuje. Kantorjeva pripoveduje, kako je Obama le nekaj dni začetku svojega predsedovanja priredil zabavo ob nogometni končnici. Na začetku je sicer vljudno pozdravil vsakega gosta, potem pa se je zavalil v naslonjač pred televizor in gledal tekmo. Mreženje? Koga briga mreženje? Kot vsak dedec je hotel samo gledati nogomet. »Mnogi menijo, da je v resnici Michelle tista s karizmo,« poroča avtorica.
Predsednik in njegova prva dama jutra in večere preživljata skupaj, skoraj vedno skupaj zajtrkujeta in začetek svojih dnevnih obveznosti pogosto postavita šele na deveto ali deseto dopoldne. Michelle gre v posteljo ob devetih ali pol desetih zvečer, Barack pa se s papirji zapre v pisarno. Vsak dan prebere deset pisem, ki mu jih pišejo navadni državljani, da bi ohranil stik z realnostjo. Ona nakupuje na spletu, a kreditna kartica se ne glasi na njeno ime. In naj Amerika ve, v omari ima dizajnerske superge za 515 dolarjev.
Michelle je zahtevna mama; hčerki Malia in Sasha sta si morali izbrati vsaka po dva športa – enega, ki je všeč njima, in enega, ki je všeč njuni mami, kajti, je pojasnila, »v življenju ne dobiš vedno tega, kar bi rad.« Domačo nalogo morata, če je le mogoče, narediti dan pred rokom; kadar kam odpotujejo, pa morata o tem potem napisati spis. Njuno učiteljico klavirja je Michelle prepričala, da se je iz Chicaga preselila v Washington.
Tisti, ki ga nikakor ne more naučiti reda, je njen mož Barack – ta za seboj še vedno pušča kjerkoli odvržene srajce in nogavice in svoji prvi dami včasih reče Flotus (kar je akronim za First Lady of the United States, torej prvo damo ZDA). Oh, in prvi večer v Beli hiši se je v velikanskem dvorcu izgubil. Zaveda se, da je Flotus v Beli hiši bolj priljubljena in vplivnejša od njega, a se zdi da ga to ne moti. Z nasmehom pove: »Moje osebje veliko bolj skrbi, kaj bo rekla prva dama, kot to, kaj bom rekel jaz.«
Bela hiša ima še eno simpatično, a manj poznano prebivalko: to je Michellina mama Marian Robinson, ki živi  v tretjem nadstropju in vztraja pri dveh stvareh: da si sama pere oblačila in da se ne odpove svoji anonimnosti. Prva tašča Amerike ni hotela nastopiti pri Oprah, ker noče, da bi Amerika poznala njen obraz. Če jo vendarle kdo prepozna, kadar se skrivaj izmuzne v mesto in se odpravi po trgovinah, če ji kdo reče, da je nenavadno podobna mami prve dame, se samo navihno nasmehne in pravi, ja, to mi pogosto rečejo.

Pekel v Vzhodnem krilu: Knjiga pripoveduje, je zapisal neki kritik »o ravnotežju moči v zakonu dveh izjemnih ljudi«. Saj, le kako je lahko zakon uravnotežen, če je eden od zakoncev predsednik? Prav to je Kantorjeva vprašala prvi par Amerike v intervjuju leta 2009. »Prva dama je izpustila glasen hmmmmpfh, kot da ji je odleglo, da je končno nekdo to vprašal, nato pa je pustila, da se je mož mučil z odgovorom. Trikrat je moral začeti.«


Avtorica pravi, da je to »zgodba o ženski, ki je bila na začetku postavljena v zelo retro položaj. Njen izziv je najti načine, kako biti vplivna. V Beli hiši je od tega, da ni imela veliko moči, napredovala do tega, da ima velik notranji vpliv, ker je veliko bolj priljubljena kot on.«
Prvi meseci v Beli hiši za Michelle nikakor niso bili prijetni. Nerada se je preselila iz Chicaga in je v Washingtonu dolgo iskala tla pod nogami, preden je našla projekte, ki ji zdaj zapolnijo čas. Vzhodno krilo, tradicionalna postojanka prvih dam, je bilo po besedah nekoga od njenega osebja, »kot Guam: prijetno, a brez vsakega vpliva«.
Prvi dve leti je zaznamovala bitka za prevlado med Michelle in Barackovim šefom kabineta Rahmom Emanuelom. Emanuel je bil izkušen pragmatik, ki je imel kravje kupčije pri sprejemanju novih zakonov za normalen del političnega vsakdana, Michelle pa ni dovolila, da bi zakoni zaradi političnega barantanja nazadnje čisto zvodeneli in je hotela, da predsednik izpolni poslanstvo, ki ga je pripeljalo v Belo hišo. Emanuel jo je odrezal od jutranjih posvetov predsednikovih svetovalcev, a ona je imela seveda to, čemur v Washingtonu pravijo »nočni dostop« in vsekakor dovolj priložnosti, da je predsedniku povedala svoje mnenje. Ki ga on zelo ceni in ponavadi upošteva. Čez dve leti je Emanuel obupal in odšel. Zdaj je župan Chicaga.
Kakšna vojna neki, je na televiziji vse demantirala prva dama. Med njo in Emanuelom nikoli »ni padla žal beseda«, je zatrdila. In verjetno tudi ne bo nikoli priznala, da je o svojim bivanju v Beli hiši kdaj rekla »spravite me iz tega zapora«, kar je slišalo (in povedalo naprej) njeno osebje. Se spominjate aferice, poimenovane Hellgate? Po predsedniškem obisku Francije je prišlo na dan, da naj bi ameriška prva dama potožila francoski Carli Bruni Sarkozy, da je življenje v Beli hiši pravi pekel.  Predstavnik za stike z javnostjo Robert Gibbs je dosegel, da so Francozi stvar uradno zanikali, a jih je kljub temu slišal od Michelline svetovalke (in dobre prijateljice) Valerie Jarrett. Beseda je dala besedo, in nazadnje je razjarjeni Gibbs prvo damo z zelo sočnimi besedami preklel. Tudi on ni več Obamov predstavnik za tisk. »On je ljub prijatelj,« je na televiziji rekla Michelle.
Tole je uradna verzija njenega službovanja v peklu: »Rada imam to službo. Že od prvega dne je zame privilegij. … Če obstaja kakšna skrb, je to, da bi rada zagotovila, da deklici iz tega prideta nedotaknjeni. Jaz in Barack sva pa odrasla, midva to lahko preneseva.«


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.