Že odkar svet stoji, starši vzgajajo svoje otroke. Starševska pedagogika oziroma načini deljenja praktičnih življenjskih naukov so seveda sila pestri, kakor so različni starši in njihova otročad. Nekateri so malce nenavadni, da ne rečem sprti z zdravo pametjo, drugi pa preprosto dokazujejo, da je vzgoja otrok pogosto težaven proces tudi za starše. Naj zapišem nekaj ponesrečenih vzgojnih prijemov, ki ste jih morda slišali od svojih staršev in jih zdaj prenašate naprej svojim otrokom.

Scene ob jedilni mizi:
»Za mizo boš sedel, dokler brokoli ne izgine!«
»Če ne poješ špinače, ne boš nikoli zrasel!«
»Zapri usta in jej!«
Splošnohigienske:
»Tvoja soba je takšna, kot da bi vanjo padla bomba!«
»Poglej se, kako umazana ušesa imaš!«
»Obleci čisto perilo. Kaj če te povozi avto!«
Mamine vzgojne:
»Zakaj? Zato ker sem jaz tako rekla!«
»Ko boš stara toliko kot jaz, boš že razumela!«
»Prav tak si kot oče!«
Očetove vzgojne:
»Če boš padel z gugalnice in si zlomil nos, ne bova šla po nove superge!«
»Na svetu je milijone otrok, ki nimajo tako dobrega očeta kot ti!«
»Samo počakaj, da pridemo domov!«
Izjemoma:
»Če se boš še naprej drl, se boš imel za kaj dreti!«
»Utihni! Če ne, jih boš slišal, da te bo tri dni bolela glava!«
»Tako ti primažem, da ti je bog ne izbriše!«

Beda ponovljenega 19. stoletja

Pa pustimo domače govorjenje in kričanje, ki včasih prestopi meje nasilja nad otroki, in se sprehodimo po civiliziranem, globaliziranem in »naprednem« svetu svobodne tržne ekonomije in potrošništva. Poglejmo v svet milijarde lačnih in prav toliko žejnih, v svet, kjer brezpravni otroci delajo za pest riža na izcedkih smetišč, v smrdeči brozgi slumov ali v temačnih tovarnah, kjer izdelujejo potrošniško kramo, ki jo potem trgovci ponujajo v naših bleščečih se megamarketih. Ni se še rodil sodobni Charles Dickens, ki bi popisal to nezaslišano bedo otrok ponovljenega 19. stoletja. Ali pa posodobljeni Friedrich Engels, ki bi globaliziral »Položaj delavskega razreda v Angliji«. Milijoni otroških sužnjev, delovno in spolno izkoriščanih, dan na dan, tudi danes. Predstavljajmo si žvižganje šrapnelov med ruševinami nekdanjih domov, med katerimi v smrtnem strahu čepijo otroci Gaze ali Bagdada. Ali pa afriške otroke z napihnjenimi trebuščki, ki jim lezejo muhe v gnojne oči. Prizori, ki zahodnim potrošnikom vzbujajo samo še odpor, nič več usmiljenja, ker so tako vsakdanji. Zanje izvemo le takrat, ko se to zazdi primerno medijem, ko postanejo občasna tema naslovnic ali TV-zaslonov. Pol stoletja je trajalo spolno izkoriščanje otrok v Cerkvi, toliko je vsaj dokumentirano, ker so za nazaj priče že mrtve. Predstavniki »najvišje moralne avtoritete« so do današnjih dni skrivali resnico, ki so jo dobro poznali. Zdaj je o tej sramotni temi končno spregovoril sam vrhovni poglavar Cerkve, ki je končno našel toliko moči, da jo je obsodil.

Ali otroke sploh razumemo?
Toda povrnimo se v domače loge. Kaj storimo, če mladoletna hčerka ugotovi, da ne mara šole in da se s prijateljicami nima kaj pogovarjati? Ali jo sploh razumemo, ji stopimo v zagovor? Malo verjetno, najpogosteje otrok postane objekt prodornega zasliševanja psihologinje ali kakšne druge paradržavne družinske svetovalke. Kako ukrepamo, če se sin zapira v samost sobe in mu nad glavo visi nekaj popravcev? Mar ga vprašamo, ali ni vpisan v šolo po svoji meri? Najbrž ne, verjetno uporabimo nabor priročnih pridig in zanj bolečih »vzgojnih« ukrepov, ki naj bi ozdravili bolno otroško dušo, ki še ne razume tega popolnega sveta.
V naši instantni standardizirani kulturi testiramo otroke z zapletenimi psihološkimi testi, da bi ugotovili, za kaj so primerni in za kaj niso. Toda cela vrsta znanih in slavnih ljudi, ki so kot umetniki ali znanstveniki koristili človeštvu, so kot otroci trpeli, ker so vzbujali pozornost v negativnem smislu. Imeli so velike težave v šoli in doma. Če je otrok nerazumljivo uporen, če dobiva slabe ocene ali če med poukom sanjari, potem je nekaj v njem, česar nismo pripravljeni prepoznati. Ta »nekaj« otroku preprečuje, da bi se prilagodil zunanjim pritiskom. Enkraten značaj človeka poskuša poiskati svojo pot. V t. i. »primitivnih« kulturah bi pri »izstopajočem« ali »motečem« otroku skrbno opazovali njegove posebnosti, svojskost, svojevoljnost in talente. Vedno bi bile v ospredju kakovost, posebnosti, ne pa »motnja«.
Toda v sodobni družbi človeška čreda od vsakega posameznika zahteva predvsem podreditev vsiljenim standardom življenja in vedenja. To pa je že preveč za uboge otroške duše.

Tavanje v puščavi vrednot

Tak svet ni sprejemljiv, še najmanj za mlade. Zato njihovo srce pogosto tava v depresivnem niču in eksistencialni praznini, kar za kratke trenutke prekinejo alkohol, droge in seks. Mladi, ki tavajo v puščavi vrednot, iščejo instantno zabavo, ker ne znajo uživati življenja. In ga tudi ne zmorejo, saj prihodnost zanje ni več obljuba, ampak nenehna grožnja. Prihodnost na sedanjost nanje ne učinkuje več kot motivacija, ker je prihodnost mrtva, ker je kratko malo ni. Zato se s prihodnostjo nočejo obremenjevati, vse je v sedanjosti. Če ne bo tu in zdaj, ne bo nikoli!
Za mlade je vsakršno govoričenje o prihodnosti brez zveze. Otroci so najboljši dokaz, da potrošnik v potrošniški družbi sam postane potrošni material. Z navodili za uporabo in z rokom uporabnosti. Tudi odnos s starši čedalje bolj postaja poslovni odnos, pogodbena relacija: »Če izdelaš razred, dobiš vespo. Če maturiraš, dobiš avto.« S tem ko starši vzpostavljajo z otroki pogodbeni odnos, izgubijo vso avtoriteto. Polom je neizogiben, kajti otroci potrebujejo in si nezavedno želijo prav avtoritete, da se počutijo varne in koristne. Enako velja za današnji šolski sistem, ki otroke spreminja v vreče, ki jih je treba napolniti z abstraktnimi podatki.

Ždijo v virtualnem svetu
Ta čas je denar postal simbolni tvorec vseh vrednot in to najbolj občutijo prav otroci. Prav oni so najbolj travmatizirani. Kaj jim preostane, če iz tega vsiljenega sveta odmislijo besedi denar in tehnika? Informacijska poplava in komunikacijska puščava. Oboroženi z najsodobnejšimi napravami informacijske in komunikacijske tehnologije ždijo v virtualnem svetu brezčutnih elektronov ali v svet zrejo skozi hladne zaslone svojih naprav. Starši ne vedo, tako kot se otroci še ne zavedajo, da smo prva generacija v zgodovini človeštva, ki več znanja izgublja, kakor ga pridobiva. Vsemu hvalisanju politikov o »družbi znanja« navkljub.
Veseli me le to, da je kultura denarja, ki jo imenujemo tudi potrošniška, v zatonu, da se končuje ta nesrečni eksperiment človeške civilizacije. Ta svet ima veliko problemov in samo eno priložnost. Da bi jo izkoristili, je potrebna nova kultura duha. Se bogati lahko počutijo srečne, dokler so na svetu revni, ki umirajo zaradi pomanjkanja? Dvomim. Ker je zadnje čase toliko govoričenja o skupnih civilizacijskih vrednotah, bi kazalo preveriti vse vrednote oziroma poiskati takšne, ki so dobre za vsakogar. Toda ne sprašujte tega ekonomistov ali politikov! Vprašajmo raje majhne otroke in dobili bomo najboljše možne odgovore.        

 

Piše: Anton Komat                                       Jana št. 14, 6.4.2010