Damjan je bil vedno debelušen. Mamo so na njegovo čezmerno težo opozarjali tudi zdravniki. Kljub temu je bil samozavesten in odločen deček. Tako se je vsaj zdelo. Lani poleti se je odločil za hujšanje, jedel manjše obroke in telovadil. Mati ga je spodbujala, zdelo se ji je, da je to sinov korak k bolj zdravemu življenju. Tudi njega samega so spodbujali dobri odzivi na njegov novi videz. A tisto, kar je bilo videti kot Damjanova trdnost in vztrajnost, se je kmalu obrnilo v samouničevanje. V dveh mesecih  je trinajstletnik  shujšal za 30 kilogramov. Na začetku septembra sploh ni hotel več jesti in piti, šele pod prisilo je vsak dan popil nekaj požirkov vode ali pojedel jabolko, ki jo je narezal na številne koščke in jih je žvečil ure in ure. Hospitaliziran je bil, tik preden so mu odpovedale ledvice.

Osebe, ki trpijo za motnjami hranjenja, svojo čustveno nemoč izražajo  s spremenjenim odnosom do hrane. Hranjenje ali odklanjanje hrane postane izraz notranje bolečine in neprepoznanih čustev.  

Sara K. se je odločila za izpoved, ker bi rada s tem, kar je doživela, pomagala tistim staršem, ki slutijo, da ima njihov otrok motnjo hranjenja. Razložila nam je, kako se je sama spopadala s to boleznijo, padala v brezno nemoči in se znova dvigala, da bi pomagala sinu.

Nemoč. Kmalu zatem, ko je sin začel hirati,  je spoznala, da ji je zadeva ušla iz rok. Damjanova odločnost, moč in zavračanje materine skrbi in vseh nasvetov so prestavljali dan njene odločitve, da poišče strokovno pomoč.  Zdaj ve, kako pomembno bi bilo, če bi bila takrat, ko je dvomila o resnosti teh težav, dobila nasvet od človeka, ki je prehodil enako pot spopadanja z anoreksijo. Bila je zbegana tudi zaradi neznanja. Ugotovila je, da smo v Sloveniji glede prehranjevalnih motenj otrok in mladostnikov zelo malo, če ne skoraj povsem nepoučeni, ne samo starši, tudi naši otroci, ki sploh ne vedo, da so mnogi od njih že resno zboleli za različnimi vrstami prehranske odvisnosti.

Ko je Damjan še nekaj malega jedel, je zelo vneto telovadil. Če ni igral košarke, tekel  ali skejtal, je naredil v svoji sobi na stotine sklec. Na internetu je, kot je mati pozneje zvedela, našel vse informacije o metodah za hujšanje in količinah kalorij v posamezni hrani. Zelo skrb zbujajoče je, pravi Sara, koliko je izkrivljenih informacij, pogovorov, nasvetov, ki krožijo po klepetalnicah na spletu med otroki in odraščajočimi mladostniki, ki si med drugim tudi svetujejo, kako čim uspešneje problem skriti pred starši, vzgojitelji in drugimi ljudmi, s katerimi so v stalnem stiku.

»Ko se s situacijo kolikor toliko sprijazniš, se pravzaprav šele začne aktivno ukvarjanje s problemom. Starši so zgubljeni, ne vedo, na koga se obrniti, na blogih in internetu se med seboj o tej tematiki veliko pogovarjajo, a so ti pogovori večinoma zelo nestrokovni, ker se večina udeleženih ne poglobi resno v samo srčiko problema, ki še zdaleč ni samo telesne narave, in ne poišče strokovnega nasveta, da bi našli pravo pot do rešitve.«

Več v Jani št. 9, 28.2.2012