Smo štiričlanska družina in živimo v večjem stanovanju z dvema otroškima sobama. Ena je namenjena petinpolletnemu sinu, druga dveinpolletni hčerki. Pričakujemo tretjega otroka, sinčka. Zdaj smo pred dilemo, kako razporediti otroke v njihovih dveh sobah. Ali jih ločiti po spolu (oba dečka v eni sobi, deklica v drugi) ali po razvojni stopnji (petinpolletni deček v svoji sobi, mlajša dva – deklica in mlajši deček – pa skupaj v drugi sobi). Je morda pravilno, da pozneje, ko bo začela šolo obiskovati tudi deklica, preselimo oba šolarja v skupno sobo in ima svojo sobo najmlajši deček? Sobici sta majhni, zato delitev katere izmed sob na dve ni mogoča. Prosim za vaše mnenje in že vnaprej hvala lepa za odgovor.

Draga Nina, zanimivo se mi zdi, da je vaše vprašanje v kratkem času že drugo, ki se nanaša na bivanjske razmere. Kar nekaj časa že tehtam posamezne možnosti.

Čez dan bodo otroci pogosto skupaj
Vaš podatek, da gre za večje stanovanje, mi da misliti, da imate verjetno dovolj velik dnevni prostor. Prav v njem družina navadno preživlja največ časa in tam poteka večina družinskega življenja. Majhni otroci se zlepa ne zadržujejo po svojih sobah, ampak imajo raje vrvež skupnega življenja. Tudi marsikatera družina, ki ima možnost vsakemu od otrok omogočiti svojo sobo, preživlja večino časa nagnetena skupaj, čeprav bi staršem včasih prijalo, da bi se vsak vsaj nekaj časa zaposlil v svojem prostoru.

Najprej naj bo pri vas

Ko bo dojenček rojen, si predstavljam, da bo še nekaj časa kraljeval v vajini spalnici, saj ga bosta na začetku verjetno želela imeti čim bliže, da ga lahko čim hitreje potešita. To pomeni, da nočni počitek drugih dveh otrok ne bo moten, saj bo novi član v času, ko se bo šele privajal na ta svet, najbrž kar nekaj prejokal in ga zato brat in sestra ne bi bila preveč vesela.

Meja za selitev naj bi bila razmeroma miren spanec najmlajšega, čeprav je zelo zanimivo, da starejši sorojenci mlajšega, ki ponoči joka, zelo pogosto niti ne slišijo in trdno spijo naprej. Ampak na vajinem mestu bi vseeno počakala, da se mali čim bolj umiri. Tako boste tudi pridobili še nekaj časa in se vam ne bo treba odločati na vrat na nos.

V prvih letih naj bosta skupaj mlajša otroka
Pozneje, ko bo dojenček že usvojil razliko med dnevom in nočjo in bo ponoči mirneje in dlje spal (iz srca vam želim, da bo tako), ga boste lahko preselili v drugo sobo – za začetek se mi zdi primernejša kombinacija s hčerko. V mlajših letih razdelitev po spolu ni tako pomembna, bistveno pomembnejša postane pozneje, v obdobju pubertete. Pravzaprav se problem bivanja skupaj pojavi predvsem v obdobju, ko se začnejo izoblikovati posameznikovi interesi – in prav trk različnih interesov pogosto povzroči prepire. Gledano s stališča interesov bolj spadata skupaj mlajša otroka, šolar pa naj bi imel svoj prostorček. Verjetno bi šolarju, ki se šele navaja na ustvarjanje reda in skrb za svoje šolske stvari, brkljanje in razmetavanje malčka precej rušilo sistem.

Računajte na ljubosumje

Če se boste tako odločili, deklico dovolj zgodaj pripravite na novega sostanovalčka. Pri tem je dobro, če že vnaprej razmislite o razporeditvi postelj in pohištva, da bo starejša deklica še vedno imela popolnoma svoj kotiček. 
Vaš najstarejši fantek je že prestal fazo prilagajanja na sestrico in verjetno tudi fazo ljubosumja nanjo, sestrico pa to še čaka in verjetno je, da se bo zato na dojenčka burneje odzvala kot starejši brat. Če bi bil dojenčkov prihod povezan s takojšnjo preselitvijo v njeno sobo in potem še pospremljen z nočnim jokom, to prav gotovo ne bi povečalo njene naklonjenosti do bratca. Prav nasprotno – že tako obstaja verjetnost, da ga bo imela za vsiljivca. Ko pa se ga bo navadila, ga bo verjetno mirno sprejela v svojo sobo.

V puberteti se interesi spreminjajo
Pozneje, med puberteto, pa bi bila verjetno boljša rešitev fantovska in dekliška soba. Deklice po navadi zanimajo tako zelo drugačne stvari, da se s fantovskimi interesi v tem obdobju težko ujamejo. Dekliški in fantovski plakati na steni so popolnoma različni, vsebina pogovorov s  prijateljicami ni primerljiva s fantovskimi pogovori. Vsi vaši otroci imajo pravico, da izživijo svoje interese in svoja prijateljstva.

Odločitev je vaša!
Dejstvo je, da morate v dve sobi razporediti tri otroke in da imate morda slabo vest, da se ne boste odločili prav. Seveda se boste, čeprav morda ne bodo vsi zadovoljni, ampak življenje vedno zahteva tako od nas kot tudi od naših otrok sklepanje kompromisov.

Starejša otroka vključujte v pogovor na to temo, odločila pa se bosta vidva! Morda je deklica zdaj navdušena nad tem, da se vam bo pridružil dojenček, ker si ne predstavlja, kakšno spremembo prinese v družino. Kakor koli se boste odločili, vztrajajte, ker boste tako vsem olajšali prilagajanje.

Najboljše, da z možem v miru sedeta in si na list napišeta vse možnosti, nato pa tehtata pluse in minuse prav vsake posebej. Vidva sta najbolje poznata svoja otroka in tudi način, kako kot družina preživljate dneve. Naj vaju ne skrbi – kakor koli se bosta z možem odločila, to ne bo zabetonirano. Če boste ugotovili, da se ureditev, za katero se boste odločili, ne obnese, jo boste pač spremenili. Glejte le, da se boste o vsem pogovarjali, da kdo od otrok ne bi imel občutka, da je kaznovan in »izgnan« iz svoje sobe. Prepričana sem, da se boste odločili tako, da bo za vse najbolje, in želim vam vso srečo v povečani družini – in čim več prespanih noči!

Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.

Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom ZA EVO HROVAT KUHAR.