To je tisti radijski voditelj in imitator, ki je pred tednom dni kot Janša poklical v urad hrvaške vlade in želel govoriti z Jadranko Kosor. Hrvaška premierka mu je nasedla, Denis pa ji je vse pojasnil in ji voščil lep sončen dan. Življenjska zgodba slovenskega Bosanca, nekdanjega policista,  ki se je pred osmimi leti prelevil v radijca in se v to delo zaljubil, je nadvse zanimiva tudi brez šale s hrvaško predsednico vlade.

 Čez deset let namerava mikrofon prepustiti mlajšim, velika želja pa je delo na televiziji. Koncept oddaje ima v mislih že do potankosti izdelan, a se mu nikamor ne mudi. Bo že prišel pravi čas, je prepričan. Denis ni navajen uspeti čez noč, je pa čez noč začelo njegovo ime odmevati po Balkanu, saj so o njegovi potegavščini poročali številni hrvaški, srbski in bosanski mediji.
Denis je zanimiv mlad moški, rad ima nogomet in stand up, predvsem pa je izjemno zgovoren. Njegov slap besed se je med intervjujem ustavil samo toliko, da sem vanj stlačila kakšno vprašanje.

- Ste Kamničan ali Postojnčan?
Ne vem več, kaj naj rečem! Deset let sem živel v Bosni, prišel med vojno 1992. v Slovenijo, živel štiri leta v Kamniku, štiri leta v Ljubljani, eno leto v Ilirski Bistrici, tri leta v Cerknici, eno leto  v Logatcu, nato spet v Ljubljani. Veliko sem se selil. Ja, Kamničan sem – po govorici in Kamnik poznam, tam imam prijatelje, sošolce. V Postojni sem dobil službeno policijsko stanovanje in seveda sem šel tja. Po dveh letih se je pojavila možnost, da stanovanje kupim. To sem tudi storil.
- Glede na to, kakšno življenjsko zgodbo imate za sabo, vam zelo privoščimo. Lahko bi bili marsikje drugje – ne nujno na boljšem.
Ja, vem. Ampak pri tem mi je policija veliko pomagala. Rodil sem se v Bosni, moji starši so se ločili, ko sem bil star približno osem mesecev. Oče se je preselil v Slovenijo, se poročil s Slovenko in imata dva otroka. Najprej sem živel pri mami in stari mami, nato pa se je proti koncu prvega razreda moja mama poročila, tri leta sem nato ostal še pri stari mami ter teti, ki je prišla po ločitvi živet k njej. Tako da sem živel z babico in teto, ti dve sta skrbeli zame. Začela se je vojna in šel sem k očetu v Slovenijo. Ko bi se moral vrniti v Bosno, pa se nisem imel več kam – babica je umrla, teta se je poročila. Po vojni, po koncu osnovne šole, sem sicer šel v Bosno, ampak dejansko zgolj na obisk. Nisem se imel kam vrniti – tista hiša je bila prazna, nikjer nobenega. Kaj zdaj? V resnici sem jih šel samo pozdravit.
- O tem govorite sproščeno, verjetno pa vam takrat ni bilo lahko?
Kot otroku zagotovo ne. V Sloveniji sem si mislil: komaj čakam, da grem nazaj; ko pa sem prišel dol, sem po enem tednu že pogrešal Slovenijo. Zelo sem se navadil na to državo in konec. Ne skrivam tega, od kod sem in kaj sem, vendar se imam za Slovenca. Tukaj mi je krasno!
- Nato ste šli v srednjo policijsko šolo. Ste si to želeli ali je bila to edina možnost?
Edina možnost. Mačeha in oče sta se dogovorila, da se po umiritvi razmer, torej po vojni, vrnem v Bosno.

 

Več v novi Jani, št. 31, 3. 8. 2010