Lahko na kratko opišete svoje življenje, svojo duhovno pot?
Vedno sem bila iskalka resnice, že kot otrok sem poskušala razumeti globlji pomen življenja. Rojena sem bila v dobro, intelektualno družino, ki ni bila posebno duhovna, vendar so me zelo podpirali pri vsem, kar sem želela v življenju početi. Problem je bil, da me ni nič zanimalo. Že pred začetkom sem vedno videla konec vsake poti in čutila, da mi nobena ne more dati globine izpolnitve ter spoznanja, ki sem ga iskala. Pri 18 letih sem se preko besedil Swamija Vivekanande, najnaprednejšega učenca Sri Ramakrišne, indijskega avatarja s konca 18. stoletja, srečala z indijskimi učenji. Prvič v življenju sem se učila o tem, kar me je resnično zanimalo. Naslednja tri leta sem brala knjige, v glavnem o jogijih in svetnikih, skušala sem doumeti, kako ta učenja tudi v resnici živeti in ne le razmišljati o njih. Globoko se me je dotaknila njihova predanost, vendar mi nobena od teh poti ni vzbudila vzgiba, da bi ji sledila. Potem pa sem novembra 1969 srečala Swamija Krijanando. V trenutku, ko sem ga videla, še preden je spregovoril, sem ga intuitivno prepoznala kot poosebljenje vsega, kar sem hotela postati tudi sama. Ni poskrbel le za učenje in vaje, temveč tudi za skupnost. Kmalu potem sem se preselila v skupnost Ananda, ki se je ustanavljala pod njegovim okriljem ob vznožju hribovja v Sierri Nevadi v severni Kaliforniji. Vse do Krijanandine smrti aprila 2013 sem tesno sodelovala z njim. Nekaj let po prihodu v Anando me je Swamiji zadolžil za delo, ki ga opravljam še sedaj: širim učenja Paramhansa Yoganande, kot mi jih je predal Swamiji. Moja dolžnost, moj privilegij in moj veliki blagoslov je, da delim z drugimi vse, kar je Swamiji tako velikodušno delil z mano.
45 let ste živeli ob Swamiju. Kaj se vas je v tem odnosu najbolj dotaknilo in zakaj?
Swamiji je učenja tudi živel. Vse, kar nas je učil, vsaka zgodba, ki nam jo je povedal o svojem življenju z Yoganando, se je izražala ne le v njegovih besedah in glasbi, temveč tudi v njegovih mislih ter dejanjih. Swamiji ni bil odmaknjen od življenja. Bil je spontan, naraven in zelo zabaven. Imel je čudovit smisel za humor. Toda za vso pojavnostjo je bilo vedno čutiti njegovo globoko uglašenost z bogom in gurujem. Poznati Swamijija in vse v zvezi z njim je bilo navdihujoče. Od njega sem se naučila, kako živeti predano in v radosti. Vse, kar sedaj delim z drugimi, je preprosto to, kar me je on naučil.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
