Začelo se je s porodom sina Luna doma. Takrat je na Instagramu zapisala: »Tisto noč se je rodil moj sin, pa tudi nova ženska.« Kako preroške so bile te besede, si takrat verjetno ni niti predstavljala. »Odprla se mi je neka čisto nova dimenzija. Prišla sem si bliže kot kdaj koli prej, bližje svoji moči. Sam porod je zacelil toliko ran, ki jih prej leta terapij niso mogla, in bil povod za vse nadaljnje spremembe.« O njih sva spregovorili, ko sva se srečali v njihovi pravljični hiški na obrobju Ljubljane.
V njihovem začasnem domu v objemu narave smo se tokrat verjetno srečali zadnjič. Čez nekaj mesecev se bodo namreč uresničile še ene Anine sanje – končno se bodo z družino preselili v svojo hišo. Medtem ko sta bili hčerki v šoli, Lun v vrtcu in njen mož, režiser Sebastijan Horvat, v službi, sva se ob skodelici čaja odkrito pogovarjali o novih spoznanjih, odločitvah in spremembah, ki so ji jih prinesla zadnja leta. Ena najtežjih odločitev je gotovo bila, da zapusti gledališče. Zadnjo predstavo je odigrala pred štirimi leti, a tega takrat še ni vedela. Tik preden je v zadnjem prizoru predstave Kresnice stopila na oder kot Smrt, je v zaodrju njeno telo spreletelo sporočilo iz prihodnosti. »Poslovi se, pobožaj tla gledališča, ker še nekaj časa ne boš stala tam.« Tega takrat še ni znala umestiti v svoje življenje.
Odločitev je prišla počasi
»Sprva sem se je zelo ustrašila. Vrniti sem se hotela za polovični delovni čas, ker sem po enem letu še želela ostati z Lunom. A zazdelo se mi je, da bi bila vpeta v isto kolesje kot pred tem in bi mi bilo pozneje težje izstopiti iz njega. Tega doslej še nisem povedala naglas, ampak mislim, da imava z gledališčem še nerazčiščene zadeve. Mi je pa glede na občutke v telesu jasno, da trenutno še ni napočil najin čas.«
Gledališče in odnose v njem je od nekdaj preveč idealizirala. »Ves čas sem se čutila vpeta v lovke neke institucije, ki me je začela dušiti. Potrebovala sem več svobode. Imela sem občutek, da svojega življenja, ustvarjalnosti, nimam v svojih rokah. Pri veliko projektih sploh nisem vedela, zakaj smo tam, s kakšnim namenom delamo. Imela sem občutek, da sem sedemintrideset let tekla šprint, moje telo pa je ves čas delovalo v preživetvenem načinu, v stresu. Šele ko se ustaviš, namreč dobiš pravo sliko. Mene so projekti zelo posrkali in znala sem delovati v kaosu, ker ga je bilo moje telo tako vajeno. Šele zdaj, ko na to gledam z distance, vidim, kako slabo je bilo to za moje fizično in duševno zdravje. Če pomislim, kako mi je bilo takrat, me danes, ko sem v sebi našla mir, ki ga prej nisem niti poznala, spreleti srh in začne grabiti tesnoba.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 14, 04. 04. 2023.
