Začelo se je prejšnjo sredo in se bo končalo v nedeljo, vmes pa je dvanajst dni, nabitih s filmi, krizami in užaljenimi ministri. Oh, in s ščepcem glamurja.

Glamur lahko počaka: tole morate vedeti: za bleščečimi kulisami vsakega festivala poteka javnosti nevidna, a hudo intenzivna dejavnost, ko organizatorji mrzlično rešujejo najrazličnejše zaplete, ki so zvesti spremljevalci vsakega festivala. Letos pa so se zapleti odločili, da bodo v Cannes prišli zgodaj. Zakaj bi čakali do začetka festivala, ko lahko ljudem pošteno zapleteš življenje že prej? Napad je vodila silovita nevihta, ki je na morski obali povzročila pravo razdejanje, ki so ga morali zelo na hitro pospraviti tik pred začetkom festivala. Potem se je vpletel vulkanski pepel, zaradi katerega so morali na letališču v Nici odpovedati več kot sto poletov. Če moraš v mesto spraviti štiri tisoč novinarjev, deset tisoč ljudi, ki se tako ali drugače ukvarjajo s filmom, potem pa še na tisoče ljubiteljev filma kar tako, je to resen zaplet.

Vse to poleg krize, ki se pozna tudi pri produkciji filmov, pa jih je zato – tako vsaj domnevajo – direktor festivala Thierry Fremaux nabral samo devetnajst, manj kot običajno, za tekmovalni program. »Cannes je strašen glamur, velika norija. Ni mu para na svetu, še Oskarji ga ne presegajo,« je na otvoritvi zatrdila britanska igralka Helen Mirren. Ampak glamurja, so povedali že vnaprej, bo letos manj, na rdeči preprogi bo manj bleščečih zvezd, na razkošnih jahtah manj zabav. In čisto malo je manjkalo, da bi bilo tudi manj fotografov in novinarjev – pravzaprav skoraj nobenega, velike novinarske agencije so namreč napovedale bojkot festivala. Ta zaplet so si organizatorji zakuhali čisto sami, napovedali so namreč, da bodo imele televizijske ekipe močno omejen dostop do tiskovnih konferenc, rdeče preproge in (seveda) zabav, sklenili so namreč pogodbo z dvema televizijskim družbama. Saj veste, kriza je, festivali pa potrebujejo denar. Agencije, sicer med seboj neusmiljene konkurentke, so složno stopile skupaj in rekle, prav, pa nič. Vas bomo pač ignorirali.
Jim na festivalu ni še nihče povedal, da se z novinarji ni dobro bosti?
Tik pred začetkom festivala so nesoglasja na hitro polikali. Vojna pa prikrito tli naprej.

Ne vzemite tega osebno: In ko smo že pri bojkotih, napovedal ga je tudi strašansko užaljeni italijanski kulturni minister Sandro Bondi, zvest Berlusconijev privrženec, ki ga je neznansko razkačilo, da so v festivalski program uvrstili dokumentarec Sabine Guzzanti Draquila. Guzzantijeva, ostra nasprotnica italijanskega premierja in njegove politike, je s kamero več mesecev spremljala obnovo mesta Aquila, ki ga je aprila lani razdejal potres. Dokumentarec ugotavlja, da je Berlusconi, ki je javno zelo solidariziral s podrtim mestom, in obnovo mesta vzneseno predstavlja kot enega vidnejših uspehov svoje vlade, nesrečo starodavnega mesta uporabil bolj kot priložnost, da se sonči v slavi, v resnici pa je bilo pri obnovi marsikaj hudo narobe, prebivalci pa pri pomembnih odločitvah niso imeli nobene besede. Kar je, je rekel hudo besni kulturni minister, »propaganda, ki je žalitev resnice in celotnega italijanskega naroda«. In ga zato letos v Cannes ne bo. Zanalašč. Ha. Tu imate!

Še eden, ki ga tudi ni bilo, je režiser otvoritvenega (netekmovalnega) filma Robin Hood Ridley Scott, ki pa ni bil nič užaljen in ni bojkotiral, samo po operaciji kolena si še ni čisto opomogel. Saj ni veliko zamudil, aplavz v dvorani je bil zgolj vljudnosten in kritiki niso šli ravno na nož, posebnega navdušenja pa tudi niso kazali. Najbolj s strahom so avtorji pričakovali bes francoskih kritikov, Francozi namreč v filmu niso prikazani zelo prijazno, ampak francoska peresa so ostala pretežno neužaljena. Veste, je rekel eden od kritikov, saj smo že vajeni, da nas v takšnih filmih tako prikazujejo.
Morda bodo dobili še eno priložnost, da ostanejo neprizadeti, Russell Crowe, ki je upodobil naslovnega junaka (in je, domnevamo, čeprav ga nismo tehtali, najdebelejši in najstarejši Robin Hood doslej), je namreč na tiskovni konferenci namignil, da utegne slediti nadaljevanje. Ali dve.  Svoje čase so bili otvoritveni filmi hudo ekskluzivna zadeva, najnovejši Robin Hood pa je imel isti dan kot v Cannesu premiero tudi v Ljubljani in je naslednji dan (ob vsesplošni neprizadetosti) prišel tudi na redni spored, torej lahko sami preverite: ima vse nastavke za nadaljevanje. Konča se namreč tam, kjer se drugi Robini Hoodi šele začnejo, v gozdu. Ni še nič določnega, je rekel Crowe, in Scott pod posteljo ne skriva še dveh scenarijev, ampak, če bodo njega prosili, naj spet obleče ohlapne rjavkaste Hoodove hlače, »potem super, kar dajmo«.
»Ridley se je umaknil v svoj kot, jaz v svojega, potem sva se pa pogovorila, in kar sva domislila, je film, ki bi trajal sedem ur in pol. Zato je treba torej oklestiti svojo vizijo, česar nihče noče narediti, ali pa začeti na začetku in se dotipati do konca poglavja.« Ampak dvainsedemdesetletni Scott, ki je rekel, da je njegov najljubši Robin Hood Cary Elwes iz parodije Možje v pajkicah, bo moral z naslednjimi poglavji pohiteti, preden se  mu glavni igralec še bolj zredi. Ne, tega zadnjega ni rekel Russell Crowe.
Seveda pa Scott lahko vedno računa na Cate Blanchett, ki je igrala Marion, in je rekla: »Že od nekdaj sem si bolj želela igrati Robina Hooda kot Marion, a je bila vloga že zasedena.«

Maratonci tečejo (kje je še zadnji krog!): Hollywoodskih zvezd je letos manj tudi zato, ker imajo Američani med tekmovalnimi samo en film, Fair Game režiserja Douga Limana (čeprav izven konkurence poleg Robina Hooda prikazujejo tudi najnovejši film Woodyja Allena You Will Meet A Tall Dark Stranger in Stonov Wall Street: Money Never Sleeps, nadaljevanje Wall Streeta), kar je natanko petdeset odstotkov manj od Južne Koreje, ki se za zlato palmo poteguje z dvema filmoma. Seveda pa so Američani še vedno za sto odstotkov na boljšem kot ženske: od devetnajstih domnevno najboljših letošnjih filmov ni niti enega režirala ženska.

Medtem kritiki jemljejo zalet – festivalski filmi so dolgi in da se presediš skozi nekaj filmov na dan, je potrebna dobra kondicija. Los Angeles Times poroča o nekom, ki hodi gledat samo najdaljše filme, da bi bil v vrhunski formi do srede, ko je na sporedu petinpolurni (bomo povedali še enkrat, počasi: dolg je pet ur in pol) Carlos – »začne se v sredo opoldne in konča tik pred božičem«, pravi LA Times –  zgodba, prvotno miniserija francoske televizije, o razvpitem teroristu Carlosu, imenovanem Šakal.
In vi ste mislili, da je življenje festivalskih novinarjev lahko!

Leto pred drugimi: V Cannesu sicer trdijo, da letos pri njih poteka 63. filmski festival, ampak Slovenci so – tako trdi sporočilo Filmskega sklada – svoje filme poslali že na 64. izdajo festivala. In so tako leto pred drugimi. Če že nimajo filma v nobenem od uradnih programov.
Na sejmu bodo kupcem ponujali dva nova filma, ki ju slovenski gledalci še niso videli, Burgerjev Circus Fantasticus in koprodukcijski omnibus Neke druge zgodbe, pri katerem je eno od zgodb režirala Hanna Slak. Mimogrede, vseh pet zgodb so režirale ženske, vsaka z drugega konca bivše Jugoslavije.
Filmski sklad napoveduje tudi »veliko promocijo slovenske kinematografije« julija v Motovunu na Hrvaškem. Če bodo le zadeli festival.